ODPRTO PISMO MIHI HOČEVARJU TER STARŠEM VSEH NEPOLNOLETNIH OTROK OZIROMA ZAKAJ BI MORALI PREPOVEDATI FILM GREMO MI PO SVOJE 2

16. Festival slovenskega filma v Portorožu res nudi zatočišče slovenskemu filmu; pa naj si mislimo o njem karkoli ali ga posplošujemo do katerekoli mere, je to v osnovi še vedno film, ki išče resnico, ne tržne niše, torej film, ki nikoli ne bo visoko komercialen. Zato je bilo zanimivo med ostalimi resnobno-tematskimi projekcijami zaslediti Gremo mi po svoje 2 režiserja Mihe Hočevarja (ki je zaslovel s snemanjem oglasnih blokov); prvič se je namreč Avditorij napolnil do roba, tokrat ne z ustaljenimi filmofili ter študenti AGRFT-ja, temveč predvsem z vzhičenimi otroci v flisih, njihovimi navdušenimi starši in zvedavimi taborniki vseh starosti. Porekli bi morda, oh, kako lepo, slovenski film dosega nove dimenzije, vstopa v komercialno ero ter postaja celo vzgojno sredstvo, ki propagira častne vrednote taborništva (katere naj bi baje bile sicer povsem getotet zaradi splošne razvajenosti današnjih malčkov in ukinitve obvezne vojaške obveznosti). Gremo mi po svoje 1 je bil konec koncev kljub slabi igri, polni klišejev in napiflanih dialogov skoraj prikupen; fantje so se zaljubili, lik Jurija Zrneca je doživel katarzo in postal prijaznejši vodnik ter malčki širom celotne Slovenije so se posledično vpisali v tabornike in naenkrat namesto pred Ipadom dneve začeli preživljati z iskanjem gozdnih markacij. Kaj bi torej sploh lahko bilo narobe z nadaljevanjem tega uspešnega, vzgojnega in komercialno uspešnega eksperimenta slovenskega filma?

Kljub nekaterim spektakularnim uvodnim posnetkom, katerih snemanja se je Hočevar gotovo priučil iz oglasnih blokov, se romantično zastavljeni film že po petih minutah spremeni v grozljivko; najmlajši možni malček iz igralske zasedbe, kateremu osebno ne bi pripisala več kot pet let, vzneseno dahne »Res ne bi rad dobil AIDS-a še preden izgubim nedolžnost.«. Tu si morda še porečeš, dobro, naj jim bo, starši so krivi, režiser se je spozabil za trenutek, gremo naprej. Vendar se vsaka naslednja minuta filma vleče kot sir na pici Quattro stagioni, ko vzorni junaki, glavni heroji, protagonisti filma, se pravi starejši taborniki,  preklinjajo o zajebanem komarju, o pizdah, o nategih in podobnem; ne le oni, tudi pokojni Matjaž Tanko, ki je očitno pristal na to, da izvede enega izmed zadnjih projektov prav na tem filmu; tudi on je bil primoran kot voditelj informativne oddaje reči, da je bila »celotna zgodba nateg«. Dobro, si porečete, naj jim bo, moj otrok se itak sooča s temi besedami v šoli; morda si celo porečete, da s tem ni nič narobe, saj so večinoma  te vulgarne kletvice namenjene le nevulgarni rabi. Vendar tudi ta problematika eskalira; prav vsi odrasli moški v filmu se kaj kmalu opogumijo in ponosno razglašajo, da se žensko nategne, da se jo pokavsa, da se jo položi, itd. Vendar celo problem vulgarne rabe vulgarnih besed eskalira, kajti raba teh fraz ne pove le, da je spolnost nekaj grdega, površinskega, temveč tudi to, da je ženska praktično lastnina; nihče v filmu nikoli ne vpraša »Ali sta se nategnila?«, temveč »Ali si jo nategnil?«. Vedno je moški tisti, ki opravi tovrstno dejanje, konsenz ženske pa po teh frazah sodeč sploh ni pomemben. Glede na uporabo teh fraz bi šlo konec koncev lahko tudi za posilstvo - ker sta seks in posilstvo očitno itak isto. Tudi v eni izmed prvih scen pove lik Jurija Zrneca, heroj vseh mladostnikov širom Slovenije, da mu je Štajerc enkrat švajsnu bejbo; da mu jo je ukradel, ker so bili na tekmi v Amsterdamu preveč naliti (tu je še zelo primerna scena, ko Zrneca vlečejo po tleh mrtvo pijanega po ulici, ki je izzvala neznanske salve smeha iz celotnega Avditorija). Mar se bejba ne zna, morda celo ne sme sama odločiti, s kom in če sploh s kom bo bila? In res, se morda ni? Jo je kdo v kaj prisilil? Ne vemo. Mladi, spužvasto vsrkavajoči možgani mlajših pubertetnikov ne razločujejo med nakazanim in skrito vsebino. Podzavestno ponotranijo prav vse vzorce prikazane obnašanja, ker so s strani družbe sprejeti kot pozitivni. To na žalost mislim povsem resno; starši otrok v Avditoriju so krepavali od smeha skupaj s svojim naraščajem.

Če pustimo ob strani preklinjanje in vsesplošno misoginijo, prikazano v filmu (ženske morajo prositi moške za otroka, partnerici obeh vodnikov taborov sta blond kuharici po imenu Majda, ki ves čas pridno kimata in hodita 5 metrov za svojima moškima itd.), je problemov v tem zabavljaškem izdelku še veliko več. Nek dečko, ki je najbrž star 20 let, lahko bi bil pa tudi 16, ima spolni odnos z žensko, ki bi po izgledu lahko bila njegova mama, kar je celo nakazano v filmu; on  je namreč podrejen vodniku in posledično bolj spada med otroke kot odrasle, ona pa je gorenjska taborniška inšpektorica, ki je prišla pogledat, če tabor sledi evropskim direktivam. Ta spolni odnos (ki bi bil lahko tudi dojet kot konsenzni, vendar vseeno pedofilski) pa ni le omenjen; vroča scena predigre, skrivanja drug pred drugim v spodnjicah, golo ležanje pod rjuho (kjer ju najdejo petletniki in ju zaskrbljeno sprašujejo: »Slišali smo kričanje, a je vse v redu, a kdo rabi pomoč?«) ter vzklik inšpektorice: »Dobro si me nategnil!«  so dovolj, da ne paše v mladinski film. Tudi kasnejše hvaljenje tega pobca, da jo je položil, ne pripomore k primernosti te epizode v filmu, ki že primarno nima prav nobene zgodbe ter skuša svojo praznost nadomestiti s poceni forami in prenapihnjenimi stereotipi.                                                                  
 Od opijanja glavnih dveh vodnikov s cvičkom med potekom samega tabora do homofobije v obliki posmehovanja se zrežiranemu filmčku, kjer dva fanta mežikata drug drugemu, pridemo tudi do scene, ki je smešna le zato, ker morata dva moška prati posodo (kar je smešno le zato, ker je narobe, ker je to pač žensko delo, oh, in zato, ker otroci tema dvema moškima spuščajo balone v bližini, zato zveni, kot da prdita).  Nauk je preprost, obč in se vleče skozi celoten film: alkohol je dober, moški so glavni, in dekleta je fino gledati, ko se tuširajo.

Največji problem, oziroma scena, ki po mojem mnenju povzame vsa najbolj nestrpna in nazadnjaška sporočila, vsebovana v filmu, pa je po mojem mnenju vseeno tista, ki še najmanj bode v oči; ko gorenjska inšpektorica zbobna skupaj oba tabora (štajerskega in »slovenskega«), jima pove, da je tam zato, da opravlja nadzor, da preveri, če štimajo higienski standardi in poskrbi, da ni nihče ustrahovan s strani nadrejenih. Odziv obeh vodnikov (+ njunih vdanih kuharic) ter obeh vodov je homogen; vsem se zdi ta bejba totalno butasta. Prvič zato, ker je bejba in ker je oblastna (kar je smešno, ker je to lahko le moški, seveda), drugič zato, ker jim uničuje počitnice - ker hoče, da izpolnijo anonimni formular o razmerah v kempu. Ker pravi, da lahko pridejo do nje, če jih moti odnos vodnikov. In ko ji en izmed otrok ji ponosno oznani: »Saj imamo red. Naš red.«, vsi vzneseno kimajo.

Ta scena uteleša vzdrževanje statusa quo za vsako sceno; je prava esenca konservativizma, zapakirana v alegorično parabolo, katero bodo lahko razumeli in ponotranjili naslednji rodovi, prav ti, ki so na plastičnih stolih Avditorija vzhičeno poskakovali od vznemirjenja. Dotična scena čudovito uteleša edini smisel tradicionalizma: tradicijo samo. Gorenjska inšpektorica je alegorija za demokracijo; ker jo pošilja EU, ker je ženska, katere se moški bojijo, ker želi omogočiti vsakemu posamezniku glas, da opozori na krivice, ki se mu godijo in ker si želi sprememb. Oba voda jo zasmehujeta, tako kot celoten film zasmehuje kakršnikoli napredek. Taborniki so prikazani kot srednjeveška fevdalna skupnost, ki je na to ponosna. Pa kaj, če smo homofobni ter sovražimo ženske! Pa kaj, če odžiramo otrokom njihovo nedolžnost s prezgodnjim seznanjanjem z grdim odraslim svetom (kot bi temu najbrž rekel Holden Caulfield)! Pa kaj, če nam ponujajo pomoč, s katero bi ubranili šibke družbene skupine; demokracija odžira čas! Če izpolnjujemo fomularje, če imamo vsi mnenje, ni časa za počitnice. Možgane na off! Zakaj bi torej sploh ti malčki v svoji odrasli dobi hodili na volitve? Zakaj bi preganjali politično apatijo? Brez tega je vendar vse veliko bolj preprosto! Mladi taborniki namesto tega raje preganjajo gorenjsko inšpektorico. V taborništvu je sicer na žalost (podobno kot v šolah) veliko sadistov, ki v tem poklicu vidijo priložnost izživljanja nad drugimi na legalen način (serijo člankov na to temo je v parih prejšnjih Sobotnih prilogah Dela izvrstno spisal psiholog Branko Gradišnik) . Poleg tega so taborniki napram šolam veliko bolj umaknjeni zunanjemu nadzoru, saj je težko vedeti, kaj točno se dogaja daleč stran v gozdovih, kot prostovoljna ter zasebna organizacija pa so s tem daleč od tega, da bi bila državna odgovornost.

Vendar otroci v tem filmu nočejo zaščite. Njihovi vodniki jih učijo pijančevanja in spolnosti, ti isti vodniki celo izgubijo cel trop 5-letnih otrok v gozdu mušnic ter to pogruntajo šele kakšen dan kasneje. Vendar so otroci enotni: s takim redom je vse v redu! Še več; tisti, ki jamra čez status quo, je mevža! Tako kot si režiser najbrž želi, da bi bilo s takim filmom vse v redu; da ne bi bilo feminističnih cenzork, ki bi ugotovile, da je film žaljiv, morda celo v nasprotju z ustavo in dejanskimi evropskimi direktivami. Režiser je že vnaprej sporočil svoji vdani publiki: če se spravijo na nas, mi stojte ob strani!

Gorenjsko inšpektorico, ki gre vsem na živce, prefrigani taborniki na koncu le preženejo: pa ne tako kot Kekec, ki je Bedanca ugnal v kozji rog z intelektom – naši taborniki uporabijo metode psihičnega in fizičnega zastraševanja v obliki izmišljene, zaigrane seanse, zaradi katere njihova »Krotilda« vsa napsihirana zbeži v svoj šotor medtem ko se ji ostali smejijo, nato pa ji mladi nadobudneži v šotor spustijo še 4 vedra komarjev. Ne samo, da je ideja pregona nekoga z uporabljanjem psihološkega in fizičnega ustrahovanja za dosego ciljev grozljiva, v oči bode še eno zelo očitno sporočilo; pri seansi in pregonu pomaga tudi tisti mladi 20-letni vodnik, ki je imel z dotično Gorenjko (ki je imela, mimogrede, katastrofalen umetni gorenjski naglas) koitus. Sporočilo je torej to, da se žensko po seksu zavrže; da je seks res le spolni akt, da ni treba biti navezan na druge, da njihova morebitna čustva niso pomembna in da se lahko po tem, ko si »babo pokavsu«, nad njo še izživljaš.

Po premieri sem odšla do Mihe Hočevarja ter ga povprašala o vsem naštetem ter o tem, kaj si misli o vplivu teh sporočil na otroke. Brez da bi umaknil pogled z ekrana, na katerem so vrteli košarko, mi je neprijazno odgovoril, da gre za »preigravanje šablon«, ter mi šele po vztrajnem moledovanju razložil, da to pomeni ironiziranje stereotipov in klišejev. Vsi vemo, da to deluje le v satiri, satira pa je zrela zvrst, primerna za zrelo občinstvo, ki je že dokončalo proces adolescence ter zna selektivno sprejemati vrednote iz okolice. Satire 5 do 12-letniki večinoma pač ne razumejo; ne, ker bi bili neumni, temveč zato, ker so premalo izkušeni. Ker so še v fazi, kjer od svojih vzornikov povsem evolucijsko sprejemajo vrednote neselektivno. Da sploh ne omenjam, da Gremo mi po svoje 2 ni nikakršna satira; pri satirah ni nikakršnega poistovetenja z junaki, temveč se na koncu razvije v gledalcu gnus do njih ter refleksija na družbo. GMPS2 pa le izrablja poceni fore, ki temeljijo na klišejih, da izvabi iz nezrelega občinstva čim več haha-jev na predstavo, brez da bi pomislil na vzgojno funkcijo, ki jo ima pri tej generaciji.

Zato naprošam tako režiserja kot vse sponzorje, ki so prispevali denar za ta sramotni proizvod slovenske filmografije (Carrero, Kekca, Tevo, Mercator…), da še enkrat premislijo podporo tej taborniški anti-Odisejadi ter predvsem vse starše, da si ogledajo film skupaj z otroci ter jim pri vsaki sceni razložijo, kaj vse natančno je na njej sramotno, nazadnjaško in nestrpno.