ODPRTO PISMO
MIHI HOČEVARJU TER STARŠEM VSEH NEPOLNOLETNIH OTROK OZIROMA ZAKAJ BI MORALI
PREPOVEDATI FILM GREMO MI PO SVOJE 2
16. Festival slovenskega filma v
Portorožu res nudi zatočišče slovenskemu filmu; pa naj si mislimo o njem
karkoli ali ga posplošujemo do katerekoli mere, je to v osnovi še vedno film,
ki išče resnico, ne tržne niše, torej film, ki nikoli ne bo visoko komercialen.
Zato je bilo zanimivo med ostalimi resnobno-tematskimi projekcijami zaslediti
Gremo mi po svoje 2 režiserja Mihe Hočevarja (ki je zaslovel s snemanjem oglasnih blokov); prvič se je namreč Avditorij napolnil do roba, tokrat ne z
ustaljenimi filmofili ter študenti AGRFT-ja, temveč predvsem z vzhičenimi
otroci v flisih, njihovimi navdušenimi starši in zvedavimi taborniki vseh
starosti. Porekli bi morda, oh, kako lepo, slovenski film dosega nove dimenzije,
vstopa v komercialno ero ter postaja celo vzgojno sredstvo, ki propagira častne
vrednote taborništva (katere naj bi baje bile sicer povsem getotet zaradi splošne razvajenosti današnjih malčkov in ukinitve obvezne vojaške obveznosti). Gremo mi po svoje 1 je bil konec koncev kljub
slabi igri, polni klišejev in napiflanih dialogov skoraj prikupen; fantje so se
zaljubili, lik Jurija Zrneca je doživel katarzo in postal prijaznejši vodnik
ter malčki širom celotne Slovenije so se posledično vpisali v tabornike in
naenkrat namesto pred Ipadom dneve začeli preživljati z iskanjem gozdnih
markacij. Kaj bi torej sploh lahko bilo narobe z nadaljevanjem tega uspešnega,
vzgojnega in komercialno uspešnega eksperimenta slovenskega filma?
Kljub nekaterim spektakularnim uvodnim
posnetkom, katerih snemanja se je Hočevar gotovo priučil iz oglasnih blokov, se
romantično zastavljeni film že po petih minutah spremeni v grozljivko;
najmlajši možni malček iz igralske zasedbe, kateremu osebno ne bi pripisala več
kot pet let, vzneseno dahne »Res ne bi rad dobil AIDS-a še preden izgubim
nedolžnost.«. Tu si morda še porečeš, dobro, naj jim bo, starši so krivi,
režiser se je spozabil za trenutek, gremo naprej. Vendar se vsaka naslednja
minuta filma vleče kot sir na pici Quattro stagioni, ko vzorni junaki, glavni
heroji, protagonisti filma, se pravi starejši taborniki, preklinjajo o zajebanem komarju, o pizdah, o
nategih in podobnem; ne le oni, tudi pokojni Matjaž Tanko, ki je očitno pristal
na to, da izvede enega izmed zadnjih projektov prav na tem filmu; tudi on je
bil primoran kot voditelj informativne oddaje reči, da je bila »celotna zgodba nateg«.
Dobro, si porečete, naj jim bo, moj otrok se itak sooča s temi besedami v šoli;
morda si celo porečete, da s tem ni nič narobe, saj so večinoma te vulgarne kletvice namenjene le nevulgarni
rabi. Vendar tudi ta problematika eskalira; prav vsi odrasli moški v filmu se
kaj kmalu opogumijo in ponosno razglašajo, da se žensko nategne, da se jo
pokavsa, da se jo položi, itd. Vendar celo problem vulgarne rabe vulgarnih
besed eskalira, kajti raba teh fraz ne pove le, da je spolnost nekaj grdega,
površinskega, temveč tudi to, da je ženska praktično lastnina; nihče v filmu
nikoli ne vpraša »Ali sta se nategnila?«, temveč »Ali si jo nategnil?«. Vedno je
moški tisti, ki opravi tovrstno dejanje, konsenz ženske pa po teh frazah sodeč
sploh ni pomemben. Glede na uporabo teh fraz bi šlo konec koncev lahko tudi za
posilstvo - ker sta seks in posilstvo očitno itak isto. Tudi v eni izmed prvih
scen pove lik Jurija Zrneca, heroj vseh mladostnikov širom Slovenije, da mu je
Štajerc enkrat švajsnu bejbo; da mu
jo je ukradel, ker so bili na tekmi v
Amsterdamu preveč naliti (tu je še
zelo primerna scena, ko Zrneca vlečejo po tleh mrtvo pijanega po ulici, ki je
izzvala neznanske salve smeha iz celotnega Avditorija). Mar se bejba ne zna,
morda celo ne sme sama odločiti, s kom in če sploh s kom bo bila? In res, se
morda ni? Jo je kdo v kaj prisilil? Ne vemo. Mladi, spužvasto vsrkavajoči
možgani mlajših pubertetnikov ne razločujejo med nakazanim in skrito vsebino.
Podzavestno ponotranijo prav vse vzorce prikazane obnašanja, ker so s strani
družbe sprejeti kot pozitivni. To na žalost mislim povsem resno; starši otrok v
Avditoriju so krepavali od smeha skupaj s svojim naraščajem.
Če pustimo ob strani preklinjanje
in vsesplošno misoginijo, prikazano v filmu (ženske morajo prositi moške za
otroka, partnerici obeh vodnikov taborov sta blond kuharici po imenu Majda, ki
ves čas pridno kimata in hodita 5 metrov za svojima moškima itd.), je problemov
v tem zabavljaškem izdelku še veliko več. Nek dečko, ki je najbrž star 20 let, lahko bi bil
pa tudi 16, ima spolni odnos z žensko, ki bi po izgledu lahko bila njegova
mama, kar je celo nakazano v filmu; on
je namreč podrejen vodniku in posledično bolj spada med otroke kot
odrasle, ona pa je gorenjska taborniška inšpektorica, ki je prišla pogledat, če
tabor sledi evropskim direktivam. Ta spolni odnos (ki bi bil lahko tudi dojet
kot konsenzni, vendar vseeno pedofilski) pa ni le omenjen; vroča scena
predigre, skrivanja drug pred drugim v spodnjicah, golo ležanje pod rjuho (kjer
ju najdejo petletniki in ju zaskrbljeno sprašujejo: »Slišali smo kričanje, a je
vse v redu, a kdo rabi pomoč?«) ter vzklik inšpektorice: »Dobro si me
nategnil!« so dovolj, da ne paše v mladinski film. Tudi kasnejše hvaljenje tega pobca, da jo je
položil, ne pripomore k primernosti te epizode v filmu, ki že primarno nima prav
nobene zgodbe ter skuša svojo praznost nadomestiti s poceni forami in prenapihnjenimi stereotipi.
Od opijanja glavnih dveh vodnikov s cvičkom med potekom samega tabora do homofobije v obliki posmehovanja se zrežiranemu filmčku, kjer dva fanta mežikata drug drugemu, pridemo tudi do scene, ki je smešna le zato, ker morata dva moška prati posodo (kar je smešno le zato, ker je narobe, ker je to pač žensko delo, oh, in zato, ker otroci tema dvema moškima spuščajo balone v bližini, zato zveni, kot da prdita). Nauk je preprost, obč in se vleče skozi celoten film: alkohol je dober, moški so glavni, in dekleta je fino gledati, ko se tuširajo.
Od opijanja glavnih dveh vodnikov s cvičkom med potekom samega tabora do homofobije v obliki posmehovanja se zrežiranemu filmčku, kjer dva fanta mežikata drug drugemu, pridemo tudi do scene, ki je smešna le zato, ker morata dva moška prati posodo (kar je smešno le zato, ker je narobe, ker je to pač žensko delo, oh, in zato, ker otroci tema dvema moškima spuščajo balone v bližini, zato zveni, kot da prdita). Nauk je preprost, obč in se vleče skozi celoten film: alkohol je dober, moški so glavni, in dekleta je fino gledati, ko se tuširajo.
Največji problem, oziroma scena,
ki po mojem mnenju povzame vsa najbolj nestrpna in nazadnjaška
sporočila, vsebovana v filmu, pa je po mojem mnenju vseeno tista, ki še najmanj
bode v oči; ko gorenjska inšpektorica zbobna skupaj oba tabora (štajerskega in
»slovenskega«), jima pove, da je tam zato, da opravlja nadzor, da
preveri, če štimajo higienski standardi in poskrbi, da ni nihče ustrahovan s
strani nadrejenih. Odziv obeh vodnikov (+ njunih vdanih kuharic) ter obeh vodov
je homogen; vsem se zdi ta bejba totalno butasta. Prvič zato, ker je bejba in ker
je oblastna (kar je smešno, ker je to lahko le moški, seveda), drugič zato, ker
jim uničuje počitnice - ker hoče, da izpolnijo anonimni formular o razmerah v
kempu. Ker pravi, da lahko pridejo do nje, če jih moti odnos vodnikov. In ko ji
en izmed otrok ji ponosno oznani: »Saj imamo red. Naš red.«, vsi vzneseno
kimajo.
Ta scena uteleša vzdrževanje
statusa quo za vsako sceno; je prava esenca konservativizma,
zapakirana v alegorično parabolo, katero bodo lahko razumeli in ponotranjili
naslednji rodovi, prav ti, ki so na plastičnih stolih Avditorija vzhičeno
poskakovali od vznemirjenja. Dotična scena čudovito uteleša edini smisel
tradicionalizma: tradicijo samo. Gorenjska inšpektorica je alegorija za
demokracijo; ker jo pošilja EU, ker je ženska, katere se moški bojijo, ker želi
omogočiti vsakemu posamezniku glas, da opozori na krivice, ki se mu godijo
in ker si želi sprememb. Oba voda jo zasmehujeta, tako kot celoten film
zasmehuje kakršnikoli napredek. Taborniki so prikazani kot srednjeveška
fevdalna skupnost, ki je na to ponosna. Pa kaj, če smo homofobni ter sovražimo
ženske! Pa kaj, če odžiramo otrokom njihovo nedolžnost s prezgodnjim
seznanjanjem z grdim odraslim svetom (kot bi temu najbrž rekel Holden
Caulfield)! Pa kaj, če nam ponujajo pomoč, s katero bi ubranili šibke družbene
skupine; demokracija odžira čas! Če izpolnjujemo fomularje, če imamo vsi
mnenje, ni časa za počitnice. Možgane na off! Zakaj bi torej sploh ti malčki v
svoji odrasli dobi hodili na volitve? Zakaj bi preganjali politično apatijo?
Brez tega je vendar vse veliko bolj preprosto! Mladi taborniki namesto tega
raje preganjajo gorenjsko inšpektorico. V taborništvu je sicer na žalost
(podobno kot v šolah) veliko sadistov, ki v tem poklicu vidijo priložnost
izživljanja nad drugimi na legalen način (serijo člankov na to temo je v parih
prejšnjih Sobotnih prilogah Dela izvrstno spisal psiholog Branko Gradišnik) .
Poleg tega so taborniki napram šolam veliko bolj umaknjeni zunanjemu nadzoru,
saj je težko vedeti, kaj točno se dogaja daleč stran v gozdovih, kot prostovoljna
ter zasebna organizacija pa so s tem daleč od tega, da bi bila državna
odgovornost.
Vendar otroci v tem filmu nočejo zaščite. Njihovi vodniki jih učijo pijančevanja in spolnosti, ti isti vodniki celo izgubijo cel trop 5-letnih otrok v gozdu mušnic ter to pogruntajo šele kakšen dan kasneje. Vendar so otroci enotni: s takim redom je vse v redu! Še več; tisti, ki jamra čez status quo, je mevža! Tako kot si režiser najbrž želi, da bi bilo s takim filmom vse v redu; da ne bi bilo feminističnih cenzork, ki bi ugotovile, da je film žaljiv, morda celo v nasprotju z ustavo in dejanskimi evropskimi direktivami. Režiser je že vnaprej sporočil svoji vdani publiki: če se spravijo na nas, mi stojte ob strani!
Gorenjsko inšpektorico, ki gre
vsem na živce, prefrigani taborniki na koncu le preženejo: pa ne tako kot
Kekec, ki je Bedanca ugnal v kozji rog z intelektom – naši taborniki uporabijo
metode psihičnega in fizičnega zastraševanja v obliki izmišljene, zaigrane seanse, zaradi katere njihova »Krotilda«
vsa napsihirana zbeži v svoj šotor medtem ko se ji ostali smejijo, nato pa ji
mladi nadobudneži v šotor spustijo še 4 vedra komarjev. Ne samo, da je ideja
pregona nekoga z uporabljanjem psihološkega in fizičnega ustrahovanja za dosego
ciljev grozljiva, v oči bode še eno zelo očitno sporočilo; pri seansi in
pregonu pomaga tudi tisti mladi 20-letni vodnik, ki je imel z dotično Gorenjko
(ki je imela, mimogrede, katastrofalen umetni gorenjski naglas) koitus.
Sporočilo je torej to, da se žensko po seksu zavrže; da je seks res le spolni
akt, da ni treba biti navezan na druge, da njihova morebitna čustva niso pomembna
in da se lahko po tem, ko si »babo pokavsu«, nad njo še izživljaš.
Po premieri sem odšla do Mihe
Hočevarja ter ga povprašala o vsem naštetem ter o tem, kaj si misli o vplivu teh sporočil na otroke.
Brez da bi umaknil pogled z ekrana, na katerem so vrteli košarko, mi je
neprijazno odgovoril, da gre za »preigravanje šablon«, ter mi šele po vztrajnem
moledovanju razložil, da to pomeni ironiziranje
stereotipov in klišejev. Vsi vemo, da to deluje le v satiri, satira pa je
zrela zvrst, primerna za zrelo občinstvo, ki je že dokončalo proces adolescence ter zna
selektivno sprejemati vrednote iz okolice. Satire 5 do 12-letniki večinoma pač
ne razumejo; ne, ker bi bili neumni, temveč zato, ker so premalo izkušeni. Ker
so še v fazi, kjer od svojih vzornikov povsem evolucijsko sprejemajo vrednote
neselektivno. Da sploh ne omenjam, da Gremo mi po svoje 2 ni nikakršna satira; pri
satirah ni nikakršnega poistovetenja z junaki, temveč se na koncu razvije v
gledalcu gnus do njih ter refleksija na družbo. GMPS2 pa le izrablja poceni
fore, ki temeljijo na klišejih, da izvabi iz nezrelega občinstva čim več
haha-jev na predstavo, brez da bi pomislil na vzgojno funkcijo, ki jo ima pri
tej generaciji.
Zato naprošam tako režiserja
kot vse sponzorje, ki so prispevali denar za ta sramotni proizvod slovenske
filmografije (Carrero, Kekca, Tevo, Mercator…), da še enkrat premislijo podporo
tej taborniški anti-Odisejadi ter predvsem vse starše, da si ogledajo film
skupaj z otroci ter jim pri vsaki sceni razložijo, kaj vse natančno je na njej sramotno, nazadnjaško in nestrpno.