DIJAŠKI VS. ŠTUDENTSKI MEDIJI
Naj že v začetku izdavim: res je, dijaški mediji bi radi
bili študentski, pa ne znajo. Želijo si biti družbenokritični, zaneseni,
napredni, profesionalni, artikulirani in samostojni, pa jim to večinoma prav
epsko spodleteva. Prav noben dijaški časopis (še) ne uživa panslovenske slave,
nobenemu od njih še ni uspelo zgenerirati protesta proti kakšni relevantni
stvari, kaj šele kakšnih hujših družbenih sprememb. Zato je na mestu, da se
vprašamo: le kaj je tako katarzičnega, ozrelujočega in separatističnega na
preprosti oznaki »gimnazijski maturant«?
Dijaški mediji se v
povprečju veliko bolj osredotočajo na preferenčne ter hobijske interese
dijakov; na glasbo, film in morda kakšno širše politično vprašanje. Denimo,
kako rade ZDA prisluškujejo našim skype pogovorom. Na drugi strani je pri študentskih
že opazna specializacija piscev na lastno področje, iz katerega so sposobni
črpati bolj profesionalne ter poglobljene politično tangentne prispevke. Prav
tako je opazno, da se morajo študentje že spopadati z bližajočim se padcem iz
gnezda, kajti praktično čez noč se jih večina znajde v primežu pritiska ter
nemoči staršev, neperspektivnosti in pomanjkanja socialne varnosti, zahtevnosti
tako študija kot morebitne spremljajoče službe ter predvsem srh vzbujajočih
številk o brezposelnosti mladih, ki ne izginejo niti za državno mejo (povprečje
v celotni Evropi znaša kar 23%).
Posledično se študentski mediji res
raje ukvarjajo z vprašanji prihodnosti študenta, denimo s problemom poznega (in
še poznejšega!) upokojevanja ter s posledičnim pomanjkanjem delovnih mest, pa s
fiskalno krizo, ki povzroča precej podobne reči, ter s študijsko omejujočimi pritiski
države -pri nas v kontekstu tega predvsem z njeno zahtevo po komercializaciji
študijev na javnih univerzah (za primer lahko vzamemo trenutni predlog
spremembe Zakona o visokem šolstvu, ki predvideva, da bi namesto trenutnega 11%
deleža plačljivih študijev na javnih univerzah ta znašal kar 40%). Problemov
bi lahko našteli še ducat, vendar je sporočilo že na tej točki jasno: študentje
gredo na barikade – najverjetneje, ker tja za njih ne bo šel nihče drug.
Vendar tu nastopi res zanimivo vprašanje: zakaj tudi dijaki
ne počno česa podobnega? Tudi njih, pa četudi morda v razkoraku parih let,
čakajo neperspektivne možnosti zaposlovanja, tudi oni imajo možnost dela preko
študentske napotnice, tudi oni imajo svojo Dijaško organizacijo Slovenije in
njeno podružnico v Ljubljani. Zakaj lahko dijaki precej brezskrbno podajajo
recenzije novih albumov obskurnih indie bendov in hodijo v Dramo, kot da se okoli
njih ne dogaja nič? Zakaj je družbena apatija med dijaki tako razpasena in v svoji zidealizirani zavatiranosti
bipolarno nasprotna od hiperaktivizma določenih študentskih skupin ter
splošnega brezupa vseh?
Razlogov je najverjetneje več, vseeno pa igra pomembno vlogo
v izvajanju političnega pritiska teh dveh segmentov družbe (to je, študentov in
dijakov) tudi dejstvo, da študentje v očeh javnosti nimajo legitimnosti za
postavljanje zahtev po izboljšanju razmer; večina dijakov je namreč še pod
pragom polnoletnosti in posledično v polni oskrbi staršev, kateri tudi javno nastopajo
v korist svojih šolarskih podmladkov ter javno protestirajo, denimo ob uvedbi
plačljive šolske malice oz tudi o striktno internih problemih, denimo o domnevno
nepravičnemu ocenjevanju določenega profesorja. Vse to v času študija ne le
izgine, temveč se začne študente celo tretirati kot zajedalce. Starši so namreč
v primeru pritožb na javno storitev (to je, srednjo šolo ter pred tem osnovno)
izpadli kot legitimni pritožniki, saj so bili v veliki meri prav oni s svojim
plačevanjem davkov zaslužni za plačilo dotične storitve, čeprav niso bili
direktni prejemniki le-te. Tudi študij plačajo ne le naši starši, temveč celo
(skoraj v popolnem nasprotju z dijaki) preko številnih prekernih zaposlitev mi
sami. Vendar se vedno najde argument, da je naše delo tako nizko obdavčeno (kar
je popolnoma res, vendar to ni krivda nas, temveč interesov ŠOS) ter gre njegov
dobiček večinsko v žepe študentskih organizacij, ki iz denarja, ki bi primarno
moral iti v socialno in zdravstveno varstvo, prirejajo masovne zabave v TOP-u.
Posledično si naj študentje in študentke ne bi smeli domišljati, da z našim
delom prispevamo k širši socialni blaginji, kaj šele plačevanju lastnega
študija. Naši starši naj bi bili tej točki prav tako siti našega dvodekadnega
»poležavanja doma« kot celotna slovenska družba. Siti nas, pravzaprav. Študent
bi moral praktično izumreti, pa bi se rešili socialnih parazitov. Vendar je
Slovenija še vedno samoproklamirana socialna država, zaradi česar nas prav nič
mačehovsko in prav preveč materinsko spodbuja, da ležimo na kavču še eno
desetletje. Pravica do višje izobrazbe je torej že sama zase torej darilo
nesebične države in takšnemu čudovitemu konju se pač ne gleda v zobe. Kdor to
počne, kogar kaj moti, je nehvaležen zajedalski sociopat! Zato se mora študent
res zagovarjati in braniti sam; drvečim mamicam so bila z vstopom na naslednjo
stopnjo vrata zaprta, študentu pa so jih (sicer neverjetno utemeljeno!)
pozabili odpreti.
Večina tistih, ki
tako gleda na stvari, tega praviloma ne ozavesti, kar je škoda, saj je ta
implikacija sama zase neverjetno butasta; kot družba smo se zavezali k večinski
visokošolski izobrazbi, zato tistih, ki si zanjo prizadevajo, ne bi smeli
obravnavati kot socialne parazite, temveč kot konstruktivne člane družbe, ki si
prizadeva za boljši jutri. Prav tako pa je v zakonu zapisano, da morajo starši
oz. legalni skrbniki skrbeti za svojega otroka/posvojenca, dokler ta ne dopolni
26 let, če se v tem času še šola. Zatorej vsaj strogo formalno gledano ni
ločnice med srednjo šolo in študijem; no, vsaj glede opevanega problema »naložbenega
interesa davkoplačevalcev«.
Vseeno je potrebno povedati, da apatija in nesamostojnost,
ki se odražata v dijaških medijih, nista preveč evolucijski lastnosti; prehod v
odraslo dobo je brez tega težji. Par dijaških medijev je
skušalo situacijo srčno spremeniti, kar je celo obrodilo neke manjše sadove.
Vendar manjše le zato, ker se je potrebno zavedati, da le že angažirani dijaki berejo angažirane časopise, zato najverjetneje
ciljne publike s pseudosenzacionalističnim naslovom »KDO NAM KRADE PRAVNO
VARNOST« tako ali tako ne bodo dosegli. Apatija in nesamostojnost slovenskega
dijaštva pa tudi nista nedokazljivi;
kako uspešno se lahko vlečeta še globoko skozi študij, se da dokazati že
z uvidenjem dejstva, da je Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani uspelo
tako dolgo samostojno ter celo zasebno porabljati enormni, skoraj 4,5 milijonov
evrov težki letni proračun, ki naj bi pripadal vsem nam.
