Od začetka celotne tragedije me je nekaj skrajno motilo, a mi ni bilo povsem jasno, kaj. Odgovor seveda leži v tem, da sem na vsakem koraku naletela na diskurz; posameznike, organizacije, medije, politične stranke, ki so želele razpravljati o vlogi islama, o vlogi svobode govora, o imperialistični vlogi Francije v preteklosti, o nevarnosti islamofobije. Naletela sem torej na debato, ki se je vlekla v navideznem krogu nerešljivosti ter ni imela nobenega vidnega konca. V skrajnem šoku se je ves planet očitno odločil, da je treba v znak podpore svobodi govora ter hkratnega razumevanja žaljivih vsebin, ki jih lahko ta sproducira, razširiti prvo, in to na kar najbolj nežaljiv način. Zmeden odziv, katerega predstavlja ta taktika, pa je tisto, česar se moramo najbolj bati: pogajanje s teroristi.
Apologetsko tehtanje vrednot svobode govora ter spoštovanja tujih verskih čustev je ena izmed bolj bizarnih posledic, katerih se praktično nihče ne zaveda. V vseh prejšnjih medijsko odmevnih primerih zahodnega terorizma se namreč nihče ni spraševal o njegovi upravičenosti, saj naj bi po splošnih demokratičnih načelih tovrstna debata ne bi bila dopustna. S teroristi se ne pogajamo, s teroristi se ne pogovarjamo in o upravičenosti njihovih dejanj ne govorimo, saj po sami definiciji jemljejo "pravico" v svoje roke na izrazito fatalisticen, samoprepričan ter demokraciji nevaren način. Ko je Breivik s svojim egocentričnim manifestom zagrešil množico smrti, si nihče ni porekel "morda pa bi morali resno prebrati ta manifest, gotovo je bil v resni moralni stiski, morda moramo pa res omejiti politiko priseljevanja." Zakaj torej zdaj?
Najbolj perverzno na vsem skupaj je ravno dejstvo, da je iz tega vidika debata o svobodnem govoru dopustna kadarkoli, razen zdaj. Obstaja namreč nek latenten, grozljiv ter neizgovorjen predargument za trenuten javni diskurz, ki skriva v sebi nekaj skrajno perverznega: precej nezavedno sklepanje, da sta osumljenca napada na uradne prostore Charlie Hebdo s pokolom dvanajstih ljudi dokazala pristno razžaljenost svojih verskih čustev; da so bila očitno resno prizadeta, da sta bila očitno res v veliki moralni stiski, če razpotegnemo to sklepanje še rahlo dlje, da sta bila praktično "žrtvi, ki ravnata v silobranu". Zaradi tega argumenta je vsak drugi medijski ali laični odziv, ki ne izraža zahteve po omejitvi žaljenja verskih čustev, usmerjen v opravičevanje dela Charlie Hebdo-ja, čeprav bi moralo nekaj jasno veljati: s teroristi se ne pogajamo, ker s tem spodbujamo ter opravičujemo terorizem.
Storilca pokola sta namreč jasno dokazala, da jima ni do javnega diskurza. Obstajajo namreč demokratična sredstva, s katerimi si posameznik ne jemlje pravice v svoje roke, preko katerih bi lahko pokazala razžaljenost svojih verskih čustev. Lahko bi tožila Charlie Hebdo do najvišjih instanc. Lahko bi organizirala prostest pred njihovimi uradnimi prostori. Lahko bi jokala ter skandirala na javni televiziji. Nič od tega se ni zgodilo, s čimer sta jasno pokazala, da jima ni do javnega diskurza. Zakaj se ga torej gremo mi v njunem imenu?
