DIJAŠKI VS. ŠTUDENTSKI MEDIJI

Naj že v začetku izdavim: res je, dijaški mediji bi radi bili študentski, pa ne znajo. Želijo si biti družbenokritični, zaneseni, napredni, profesionalni, artikulirani in samostojni, pa jim to večinoma prav epsko spodleteva. Prav noben dijaški časopis (še) ne uživa panslovenske slave, nobenemu od njih še ni uspelo zgenerirati protesta proti kakšni relevantni stvari, kaj šele kakšnih hujših družbenih sprememb. Zato je na mestu, da se vprašamo: le kaj je tako katarzičnega, ozrelujočega in separatističnega na preprosti oznaki »gimnazijski maturant«?

 Dijaški mediji se v povprečju veliko bolj osredotočajo na preferenčne ter hobijske interese dijakov; na glasbo, film in morda kakšno širše politično vprašanje. Denimo, kako rade ZDA prisluškujejo našim skype pogovorom. Na drugi strani je pri študentskih že opazna specializacija piscev na lastno področje, iz katerega so sposobni črpati bolj profesionalne ter poglobljene politično tangentne prispevke. Prav tako je opazno, da se morajo študentje že spopadati z bližajočim se padcem iz gnezda, kajti praktično čez noč se jih večina znajde v primežu pritiska ter nemoči staršev, neperspektivnosti in pomanjkanja socialne varnosti, zahtevnosti tako študija kot morebitne spremljajoče službe ter predvsem srh vzbujajočih številk o brezposelnosti mladih, ki ne izginejo niti za državno mejo (povprečje v celotni Evropi znaša kar 23%).                                                                                                              

 Posledično se študentski mediji res raje ukvarjajo z vprašanji prihodnosti študenta, denimo s problemom poznega (in še poznejšega!) upokojevanja ter s posledičnim pomanjkanjem delovnih mest, pa s fiskalno krizo, ki povzroča precej podobne reči, ter s študijsko omejujočimi pritiski države -pri nas v kontekstu tega predvsem z njeno zahtevo po komercializaciji študijev na javnih univerzah (za primer lahko vzamemo trenutni predlog spremembe Zakona o visokem šolstvu, ki predvideva, da bi namesto trenutnega 11% deleža plačljivih študijev na javnih univerzah ta znašal kar 40%).      Problemov bi lahko našteli še ducat, vendar je sporočilo že na tej točki jasno: študentje gredo na barikade – najverjetneje, ker tja za njih ne bo šel nihče drug.

Vendar tu nastopi res zanimivo vprašanje: zakaj tudi dijaki ne počno česa podobnega? Tudi njih, pa četudi morda v razkoraku parih let, čakajo neperspektivne možnosti zaposlovanja, tudi oni imajo možnost dela preko študentske napotnice, tudi oni imajo svojo Dijaško organizacijo Slovenije in njeno podružnico v Ljubljani. Zakaj lahko dijaki precej brezskrbno podajajo recenzije novih albumov obskurnih indie bendov in hodijo v Dramo, kot da se okoli njih ne dogaja nič? Zakaj je družbena apatija med dijaki tako razpasena  in v svoji zidealizirani zavatiranosti bipolarno nasprotna od hiperaktivizma določenih študentskih skupin ter splošnega brezupa vseh?

Razlogov je najverjetneje več, vseeno pa igra pomembno vlogo v izvajanju političnega pritiska teh dveh segmentov družbe (to je, študentov in dijakov) tudi dejstvo, da študentje v očeh javnosti nimajo legitimnosti za postavljanje zahtev po izboljšanju razmer; večina dijakov je namreč še pod pragom polnoletnosti in posledično v polni oskrbi staršev, kateri tudi javno nastopajo v korist svojih šolarskih podmladkov ter javno protestirajo, denimo ob uvedbi plačljive šolske malice oz tudi o striktno internih problemih, denimo o domnevno nepravičnemu ocenjevanju določenega profesorja. Vse to v času študija ne le izgine, temveč se začne študente celo tretirati kot zajedalce. Starši so namreč v primeru pritožb na javno storitev (to je, srednjo šolo ter pred tem osnovno) izpadli kot legitimni pritožniki, saj so bili v veliki meri prav oni s svojim plačevanjem davkov zaslužni za plačilo dotične storitve, čeprav niso bili direktni prejemniki le-te. Tudi študij plačajo ne le naši starši, temveč celo (skoraj v popolnem nasprotju z dijaki) preko številnih prekernih zaposlitev mi sami. Vendar se vedno najde argument, da je naše delo tako nizko obdavčeno (kar je popolnoma res, vendar to ni krivda nas, temveč interesov ŠOS) ter gre njegov dobiček večinsko v žepe študentskih organizacij, ki iz denarja, ki bi primarno moral iti v socialno in zdravstveno varstvo, prirejajo masovne zabave v TOP-u. Posledično si naj študentje in študentke ne bi smeli domišljati, da z našim delom prispevamo k širši socialni blaginji, kaj šele plačevanju lastnega študija. Naši starši naj bi bili tej točki prav tako siti našega dvodekadnega »poležavanja doma« kot celotna slovenska družba. Siti nas, pravzaprav. Študent bi moral praktično izumreti, pa bi se rešili socialnih parazitov. Vendar je Slovenija še vedno samoproklamirana socialna država, zaradi česar nas prav nič mačehovsko in prav preveč materinsko spodbuja, da ležimo na kavču še eno desetletje. Pravica do višje izobrazbe je torej že sama zase torej darilo nesebične države in takšnemu čudovitemu konju se pač ne gleda v zobe. Kdor to počne, kogar kaj moti, je nehvaležen zajedalski sociopat! Zato se mora študent res zagovarjati in braniti sam; drvečim mamicam so bila z vstopom na naslednjo stopnjo vrata zaprta, študentu pa so jih (sicer neverjetno utemeljeno!) pozabili odpreti.

 Večina tistih, ki tako gleda na stvari, tega praviloma ne ozavesti, kar je škoda, saj je ta implikacija sama zase neverjetno butasta; kot družba smo se zavezali k večinski visokošolski izobrazbi, zato tistih, ki si zanjo prizadevajo, ne bi smeli obravnavati kot socialne parazite, temveč kot konstruktivne člane družbe, ki si prizadeva za boljši jutri. Prav tako pa je v zakonu zapisano, da morajo starši oz. legalni skrbniki skrbeti za svojega otroka/posvojenca, dokler ta ne dopolni 26 let, če se v tem času še šola. Zatorej vsaj strogo formalno gledano ni ločnice med srednjo šolo in študijem; no, vsaj glede opevanega problema »naložbenega interesa davkoplačevalcev«.

Vseeno je potrebno povedati, da apatija in nesamostojnost, ki se odražata v dijaških medijih, nista preveč evolucijski lastnosti; prehod v odraslo dobo je brez tega težji. Par dijaških medijev je skušalo situacijo srčno spremeniti, kar je celo obrodilo neke manjše sadove. Vendar manjše le zato, ker se je potrebno zavedati, da le že angažirani dijaki berejo angažirane časopise, zato najverjetneje ciljne publike s pseudosenzacionalističnim naslovom »KDO NAM KRADE PRAVNO VARNOST« tako ali tako ne bodo dosegli. Apatija in nesamostojnost slovenskega dijaštva pa tudi nista nedokazljivi;  kako uspešno se lahko vlečeta še globoko skozi študij, se da dokazati že z uvidenjem dejstva, da je Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani uspelo tako dolgo samostojno ter celo zasebno porabljati enormni, skoraj 4,5 milijonov evrov težki letni proračun, ki naj bi pripadal vsem nam.

ODPRTO PISMO MIHI HOČEVARJU TER STARŠEM VSEH NEPOLNOLETNIH OTROK OZIROMA ZAKAJ BI MORALI PREPOVEDATI FILM GREMO MI PO SVOJE 2

16. Festival slovenskega filma v Portorožu res nudi zatočišče slovenskemu filmu; pa naj si mislimo o njem karkoli ali ga posplošujemo do katerekoli mere, je to v osnovi še vedno film, ki išče resnico, ne tržne niše, torej film, ki nikoli ne bo visoko komercialen. Zato je bilo zanimivo med ostalimi resnobno-tematskimi projekcijami zaslediti Gremo mi po svoje 2 režiserja Mihe Hočevarja (ki je zaslovel s snemanjem oglasnih blokov); prvič se je namreč Avditorij napolnil do roba, tokrat ne z ustaljenimi filmofili ter študenti AGRFT-ja, temveč predvsem z vzhičenimi otroci v flisih, njihovimi navdušenimi starši in zvedavimi taborniki vseh starosti. Porekli bi morda, oh, kako lepo, slovenski film dosega nove dimenzije, vstopa v komercialno ero ter postaja celo vzgojno sredstvo, ki propagira častne vrednote taborništva (katere naj bi baje bile sicer povsem getotet zaradi splošne razvajenosti današnjih malčkov in ukinitve obvezne vojaške obveznosti). Gremo mi po svoje 1 je bil konec koncev kljub slabi igri, polni klišejev in napiflanih dialogov skoraj prikupen; fantje so se zaljubili, lik Jurija Zrneca je doživel katarzo in postal prijaznejši vodnik ter malčki širom celotne Slovenije so se posledično vpisali v tabornike in naenkrat namesto pred Ipadom dneve začeli preživljati z iskanjem gozdnih markacij. Kaj bi torej sploh lahko bilo narobe z nadaljevanjem tega uspešnega, vzgojnega in komercialno uspešnega eksperimenta slovenskega filma?

Kljub nekaterim spektakularnim uvodnim posnetkom, katerih snemanja se je Hočevar gotovo priučil iz oglasnih blokov, se romantično zastavljeni film že po petih minutah spremeni v grozljivko; najmlajši možni malček iz igralske zasedbe, kateremu osebno ne bi pripisala več kot pet let, vzneseno dahne »Res ne bi rad dobil AIDS-a še preden izgubim nedolžnost.«. Tu si morda še porečeš, dobro, naj jim bo, starši so krivi, režiser se je spozabil za trenutek, gremo naprej. Vendar se vsaka naslednja minuta filma vleče kot sir na pici Quattro stagioni, ko vzorni junaki, glavni heroji, protagonisti filma, se pravi starejši taborniki,  preklinjajo o zajebanem komarju, o pizdah, o nategih in podobnem; ne le oni, tudi pokojni Matjaž Tanko, ki je očitno pristal na to, da izvede enega izmed zadnjih projektov prav na tem filmu; tudi on je bil primoran kot voditelj informativne oddaje reči, da je bila »celotna zgodba nateg«. Dobro, si porečete, naj jim bo, moj otrok se itak sooča s temi besedami v šoli; morda si celo porečete, da s tem ni nič narobe, saj so večinoma  te vulgarne kletvice namenjene le nevulgarni rabi. Vendar tudi ta problematika eskalira; prav vsi odrasli moški v filmu se kaj kmalu opogumijo in ponosno razglašajo, da se žensko nategne, da se jo pokavsa, da se jo položi, itd. Vendar celo problem vulgarne rabe vulgarnih besed eskalira, kajti raba teh fraz ne pove le, da je spolnost nekaj grdega, površinskega, temveč tudi to, da je ženska praktično lastnina; nihče v filmu nikoli ne vpraša »Ali sta se nategnila?«, temveč »Ali si jo nategnil?«. Vedno je moški tisti, ki opravi tovrstno dejanje, konsenz ženske pa po teh frazah sodeč sploh ni pomemben. Glede na uporabo teh fraz bi šlo konec koncev lahko tudi za posilstvo - ker sta seks in posilstvo očitno itak isto. Tudi v eni izmed prvih scen pove lik Jurija Zrneca, heroj vseh mladostnikov širom Slovenije, da mu je Štajerc enkrat švajsnu bejbo; da mu jo je ukradel, ker so bili na tekmi v Amsterdamu preveč naliti (tu je še zelo primerna scena, ko Zrneca vlečejo po tleh mrtvo pijanega po ulici, ki je izzvala neznanske salve smeha iz celotnega Avditorija). Mar se bejba ne zna, morda celo ne sme sama odločiti, s kom in če sploh s kom bo bila? In res, se morda ni? Jo je kdo v kaj prisilil? Ne vemo. Mladi, spužvasto vsrkavajoči možgani mlajših pubertetnikov ne razločujejo med nakazanim in skrito vsebino. Podzavestno ponotranijo prav vse vzorce prikazane obnašanja, ker so s strani družbe sprejeti kot pozitivni. To na žalost mislim povsem resno; starši otrok v Avditoriju so krepavali od smeha skupaj s svojim naraščajem.

Če pustimo ob strani preklinjanje in vsesplošno misoginijo, prikazano v filmu (ženske morajo prositi moške za otroka, partnerici obeh vodnikov taborov sta blond kuharici po imenu Majda, ki ves čas pridno kimata in hodita 5 metrov za svojima moškima itd.), je problemov v tem zabavljaškem izdelku še veliko več. Nek dečko, ki je najbrž star 20 let, lahko bi bil pa tudi 16, ima spolni odnos z žensko, ki bi po izgledu lahko bila njegova mama, kar je celo nakazano v filmu; on  je namreč podrejen vodniku in posledično bolj spada med otroke kot odrasle, ona pa je gorenjska taborniška inšpektorica, ki je prišla pogledat, če tabor sledi evropskim direktivam. Ta spolni odnos (ki bi bil lahko tudi dojet kot konsenzni, vendar vseeno pedofilski) pa ni le omenjen; vroča scena predigre, skrivanja drug pred drugim v spodnjicah, golo ležanje pod rjuho (kjer ju najdejo petletniki in ju zaskrbljeno sprašujejo: »Slišali smo kričanje, a je vse v redu, a kdo rabi pomoč?«) ter vzklik inšpektorice: »Dobro si me nategnil!«  so dovolj, da ne paše v mladinski film. Tudi kasnejše hvaljenje tega pobca, da jo je položil, ne pripomore k primernosti te epizode v filmu, ki že primarno nima prav nobene zgodbe ter skuša svojo praznost nadomestiti s poceni forami in prenapihnjenimi stereotipi.                                                                  
 Od opijanja glavnih dveh vodnikov s cvičkom med potekom samega tabora do homofobije v obliki posmehovanja se zrežiranemu filmčku, kjer dva fanta mežikata drug drugemu, pridemo tudi do scene, ki je smešna le zato, ker morata dva moška prati posodo (kar je smešno le zato, ker je narobe, ker je to pač žensko delo, oh, in zato, ker otroci tema dvema moškima spuščajo balone v bližini, zato zveni, kot da prdita).  Nauk je preprost, obč in se vleče skozi celoten film: alkohol je dober, moški so glavni, in dekleta je fino gledati, ko se tuširajo.

Največji problem, oziroma scena, ki po mojem mnenju povzame vsa najbolj nestrpna in nazadnjaška sporočila, vsebovana v filmu, pa je po mojem mnenju vseeno tista, ki še najmanj bode v oči; ko gorenjska inšpektorica zbobna skupaj oba tabora (štajerskega in »slovenskega«), jima pove, da je tam zato, da opravlja nadzor, da preveri, če štimajo higienski standardi in poskrbi, da ni nihče ustrahovan s strani nadrejenih. Odziv obeh vodnikov (+ njunih vdanih kuharic) ter obeh vodov je homogen; vsem se zdi ta bejba totalno butasta. Prvič zato, ker je bejba in ker je oblastna (kar je smešno, ker je to lahko le moški, seveda), drugič zato, ker jim uničuje počitnice - ker hoče, da izpolnijo anonimni formular o razmerah v kempu. Ker pravi, da lahko pridejo do nje, če jih moti odnos vodnikov. In ko ji en izmed otrok ji ponosno oznani: »Saj imamo red. Naš red.«, vsi vzneseno kimajo.

Ta scena uteleša vzdrževanje statusa quo za vsako sceno; je prava esenca konservativizma, zapakirana v alegorično parabolo, katero bodo lahko razumeli in ponotranjili naslednji rodovi, prav ti, ki so na plastičnih stolih Avditorija vzhičeno poskakovali od vznemirjenja. Dotična scena čudovito uteleša edini smisel tradicionalizma: tradicijo samo. Gorenjska inšpektorica je alegorija za demokracijo; ker jo pošilja EU, ker je ženska, katere se moški bojijo, ker želi omogočiti vsakemu posamezniku glas, da opozori na krivice, ki se mu godijo in ker si želi sprememb. Oba voda jo zasmehujeta, tako kot celoten film zasmehuje kakršnikoli napredek. Taborniki so prikazani kot srednjeveška fevdalna skupnost, ki je na to ponosna. Pa kaj, če smo homofobni ter sovražimo ženske! Pa kaj, če odžiramo otrokom njihovo nedolžnost s prezgodnjim seznanjanjem z grdim odraslim svetom (kot bi temu najbrž rekel Holden Caulfield)! Pa kaj, če nam ponujajo pomoč, s katero bi ubranili šibke družbene skupine; demokracija odžira čas! Če izpolnjujemo fomularje, če imamo vsi mnenje, ni časa za počitnice. Možgane na off! Zakaj bi torej sploh ti malčki v svoji odrasli dobi hodili na volitve? Zakaj bi preganjali politično apatijo? Brez tega je vendar vse veliko bolj preprosto! Mladi taborniki namesto tega raje preganjajo gorenjsko inšpektorico. V taborništvu je sicer na žalost (podobno kot v šolah) veliko sadistov, ki v tem poklicu vidijo priložnost izživljanja nad drugimi na legalen način (serijo člankov na to temo je v parih prejšnjih Sobotnih prilogah Dela izvrstno spisal psiholog Branko Gradišnik) . Poleg tega so taborniki napram šolam veliko bolj umaknjeni zunanjemu nadzoru, saj je težko vedeti, kaj točno se dogaja daleč stran v gozdovih, kot prostovoljna ter zasebna organizacija pa so s tem daleč od tega, da bi bila državna odgovornost.

Vendar otroci v tem filmu nočejo zaščite. Njihovi vodniki jih učijo pijančevanja in spolnosti, ti isti vodniki celo izgubijo cel trop 5-letnih otrok v gozdu mušnic ter to pogruntajo šele kakšen dan kasneje. Vendar so otroci enotni: s takim redom je vse v redu! Še več; tisti, ki jamra čez status quo, je mevža! Tako kot si režiser najbrž želi, da bi bilo s takim filmom vse v redu; da ne bi bilo feminističnih cenzork, ki bi ugotovile, da je film žaljiv, morda celo v nasprotju z ustavo in dejanskimi evropskimi direktivami. Režiser je že vnaprej sporočil svoji vdani publiki: če se spravijo na nas, mi stojte ob strani!

Gorenjsko inšpektorico, ki gre vsem na živce, prefrigani taborniki na koncu le preženejo: pa ne tako kot Kekec, ki je Bedanca ugnal v kozji rog z intelektom – naši taborniki uporabijo metode psihičnega in fizičnega zastraševanja v obliki izmišljene, zaigrane seanse, zaradi katere njihova »Krotilda« vsa napsihirana zbeži v svoj šotor medtem ko se ji ostali smejijo, nato pa ji mladi nadobudneži v šotor spustijo še 4 vedra komarjev. Ne samo, da je ideja pregona nekoga z uporabljanjem psihološkega in fizičnega ustrahovanja za dosego ciljev grozljiva, v oči bode še eno zelo očitno sporočilo; pri seansi in pregonu pomaga tudi tisti mladi 20-letni vodnik, ki je imel z dotično Gorenjko (ki je imela, mimogrede, katastrofalen umetni gorenjski naglas) koitus. Sporočilo je torej to, da se žensko po seksu zavrže; da je seks res le spolni akt, da ni treba biti navezan na druge, da njihova morebitna čustva niso pomembna in da se lahko po tem, ko si »babo pokavsu«, nad njo še izživljaš.

Po premieri sem odšla do Mihe Hočevarja ter ga povprašala o vsem naštetem ter o tem, kaj si misli o vplivu teh sporočil na otroke. Brez da bi umaknil pogled z ekrana, na katerem so vrteli košarko, mi je neprijazno odgovoril, da gre za »preigravanje šablon«, ter mi šele po vztrajnem moledovanju razložil, da to pomeni ironiziranje stereotipov in klišejev. Vsi vemo, da to deluje le v satiri, satira pa je zrela zvrst, primerna za zrelo občinstvo, ki je že dokončalo proces adolescence ter zna selektivno sprejemati vrednote iz okolice. Satire 5 do 12-letniki večinoma pač ne razumejo; ne, ker bi bili neumni, temveč zato, ker so premalo izkušeni. Ker so še v fazi, kjer od svojih vzornikov povsem evolucijsko sprejemajo vrednote neselektivno. Da sploh ne omenjam, da Gremo mi po svoje 2 ni nikakršna satira; pri satirah ni nikakršnega poistovetenja z junaki, temveč se na koncu razvije v gledalcu gnus do njih ter refleksija na družbo. GMPS2 pa le izrablja poceni fore, ki temeljijo na klišejih, da izvabi iz nezrelega občinstva čim več haha-jev na predstavo, brez da bi pomislil na vzgojno funkcijo, ki jo ima pri tej generaciji.

Zato naprošam tako režiserja kot vse sponzorje, ki so prispevali denar za ta sramotni proizvod slovenske filmografije (Carrero, Kekca, Tevo, Mercator…), da še enkrat premislijo podporo tej taborniški anti-Odisejadi ter predvsem vse starše, da si ogledajo film skupaj z otroci ter jim pri vsaki sceni razložijo, kaj vse natančno je na njej sramotno, nazadnjaško in nestrpno. 

PREDLOG: ENOTNE POKOJNINE

 “Najnižja pokojninska osnova za tiste pokojnine, ki so uveljavljene letos, znaša 758 evrov, najvišja pokojninska osnova pa 3034 evrov, je na današnji seji sklenil Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Najnižja pokojnina znaša od začetka letošnjega leta 197 evrov, so sklenili.” – Delo, 28.05.2013

Marsikateri starejši živijo globoko pod dostojanstvenim nivojem; veliko jih mora po dnevni obrok na Karitas, ne morejo več finančno pomagati otrokom in vnukom, domovi za starejše pa so čedalje bolj prazni, saj si jih marsikdo ne more več privoščiti. Po drugi strani tudi čedalje več mlajših težje shaja in v svojem težkem položaju posledično očitajo upokojencem, da jih je večna vseprisotnost Desusa v vladah rešila pred enakovrednim nošenjem bremena krize (ki že tako ali tako ni nekaj, za kar bi bili kateri koli od teh dveh družbenih skupin krivi), zato naj bi se to v večji meri preneslo v delovno aktivno prebivalstvo. Na tem ni nič novega, nič presenetljivega – medgeneracijska toleranca dosega dno, saj so tako upokojenci kot mladi brezposelni diplomanti za nastalo situacijo bolj kot ne prenašajo odgovornost drug na drugega, čeprav bi bilo potrebno prave krivce poiskati povsem drugje.

Kot  je jasno razvidno iz uvodnega citata in tudi splošno znano vsem pri nas, je dihotomija med najnižjo in najvišjo pokojnino ogromna. Uveljavila se je vsesplošna doktrina, da se ljudi tako iz nižjega kot iz višjega razreda ne sme porivati v šok, kjer bi v pokoju prejemali čudaško vsoto denarja, ki jim ne bi bila vsaj rahlo znana. Zato nekateri živijo v pokoju dobro, si lahko privoščijo varovano stanovanje ter hodijo na redne počitnice, drugi pa komaj shajajo - zdi se, kot da je država pozabila, kaj pokojnina sploh je, oz. bi morala biti; ko posameznik ni več sposoben opravljati dela, je prejemnik denarja za dostojno starost (in preprečevanje socialnih problemov); s tem, ko je vključen v ta socialni program. Pa vendar, socialna pomoč v vseh drugih primerih deluje egalitarno - pri zdravstvenem prispevku se zneski plačila posameznikov glede na plačni razred zelo razhajajo, vendar smo na koncu vsi deležni enake pomoči. Tudi pri evropskih kohezijskih skladih (huh, že ime pove vse) gre skoraj za moderni socializem. Zakaj torej ima Slovenija, po ustavi samodeklarirana socialna država, tak problem pri vzpostavitvi bolj filantropskega pokojninskega sistema?

Uvedba enotnih pokojnin bi (kljub socialističnemu prizvoku) rešila kar nekaj težav. Tovrstna ureditev seveda ne bi pomenila, da bi bivši predsedniki naenkrat hodili k Rdečemu križu; le vsem ljudem bi zagotovila dostojanstvo na stara leta, saj bi bila občutno višja kot tiste najnižje sedaj (po svojih skromnih izračunih sem iz števila pokojninskih upravičencev, katerih je 603 583 €, ter povprečnega mesečnega izdatka za pokojnine, ki znaša 401 836,3 €, prišla do enotne pokojnine, ki bi mesečno bruto znašala cca. 700 €. Vir: zpiz), zvišala pa bi se seveda na račun znižanja najvišjih pokojnin. Kot kriterij za višanje ali nižanje te pokojnine bi se lahko upoštevala le in izključno delovna doba; tako bi bolje nagradili le tiste, ki so več časa delali. Z enotno pokojnino bi lahko tudi več starejših finančno pomagalo svojim otrokom in vnukom, kar bi omogočilo več medgeneracijske strpnosti in solidarnosti. Tako bi predvsem zagotovili, da bi imeli vsi brezskrbno starost, večjo možnost bivanja v domu za starejše, mlajši pa bi postali tudi bolj razumevajoči do situacije, v kateri smo se trenutno znašli vsi skupaj in jo moramo skupaj tudi prebrosti. In še enkrat ponavljam; nihče nam ne bi preprečeval, da si tekom delovne dobe ne bi sami privarčevali dovolj za razkošno starost - s tem sistemom bi le preprečili človečnostni propad naše družbe; družbe, ki bi morala v času krize še toliko biti ponosna in paziti na ohranjanje dostojanstva prav vseh, še najbolj pa tistih najranljivejših družbenih skupin.

Zakaj koncept mainstream punka ni uspel

Mainstream punk, si boste rekli? Seveda, v šestdesetih so bili konec koncev tudi Clashi glavi tok – ker so bili tako radikalno carski, tako sveži, in so v mladih, izgubljenih najstnikih v povojnem svetu ter hladni vojni prebujali smisel. Clashi so bili glavni na sceni, se pravi res totalen mainstream; ker še ni prišlo do globalizacije, do hitrega zadovoljevanja potreb, ker si za catchy komad lahko uporabil več kot 4 akorde in ker je bil svetovni attention span daljši od 7 sekund. Clashe so pač poslušali vsi. Njihova glasba je bila carska; popularna, za katero se je v tistih časih zahtevalo predvsem, da je bila sveža in »groovy«. Peli so sicer o kompleksnih, alegoričnih rečeh; njihova besedila so bila (predvsem po zaslugi pokojnega Joea Strummerja) naravnost genijalna in so skrivala v sebi tisoč in en pomen ter tisoč in eno referenco, denimo na špansko državljansko vojno, neoliberalizem, ropanje bank, zgodnje začetke globalizacije in represivno, avtoritativno policijsko vedenje v Brixtonu. Ko so izdali Rock the Casbah, ni nihče niti približno vedel, kaj naj si misli; komad je bil blazno plesen, vendar preprosto čuden in nihče ni povsem vedel, o čem sploh govori; vseboval tako arabske kot judovske besede, ki so se prepletale v refrenu »SHAREEF DON'T LIKE IT«, v videu pa so pred naftno črpalko trije napol razgaljeni suhci skakali ob vznemirjenem pasavcu ter bežečem šejku v kabrioletu. Bili so resnično revolucionarni, celo toliko, da so s vsakim komadom spreminjali mladostni žargon; v urbanem slovarju še danes fraza »rock the casbah« pomeni »neuboganje ukazov oz. delanje po lastnem prepričanju in občutku za prav, četudi je prepovedano«. Clashi so si torej lahko privoščili tovrstno ekscentričnost, ker so bili preprosto genijalni.

Dandanes pa je punk že tako mrtev, da ga še najbolj prepoznamo po geslu »punk's not dead!«. Clashi so dandanes totalno alternativni; med mladimi vsaj, starejši se jih večinoma seveda nostalgično spominjajo. Vendar je za kratek trenutek v moderni zgodovini enaindvajsetega stoletja en album prodrl na evropsko in ameriško sceno ter izstrelil prav tako tri suhe, nezdrave, pobarvane in v črno oblečene mladce med zvezde. Imeli so se za pankerje, preklinjali so kot pankerji, s penisi so mahali na koncertih in si redko umivali lase. Publika jih je ljubila. Kako to, boste porekli; v tistem času so bile pa ja na vzponu r'n'b deklice s čvrstimi trebušnimi mišicami, kakršni sta Beyonce in Shakira. Kako so ljudje lahko zopet padli na pank?

Green day so na sceno stopili medtem ko je bil Bush mlajši guverner Teksasa, njihov najbolj vseprepoznaven uspeh pa je vzcvetel šele leta 2004, ko je bil Georgie boy že globoko v Iraških vojnah ter strašenju ameriške populacije. Ignorantska, apatična splošna javnost ZDA se je v tistem času začela prebujati; prej je bila kritika politike in označevanje njenih akterjev naloga, hm, kakšnih veledoktoriranih političnih antropologov, kakšnega Noama Chomskega torej. Bush pa je vse naredil tako preprosto; s tem, ko ni razlikoval med »United States« in »United Nations«, je še povprečen Američan dojel, da se lahko napram W-ju počuti superiornega. Problem je bil seveda v tem, da je bil Bush takrat superioren; ker je bil na oblasti, ker je lomastil po socialnih pravicah, ker je začenjal vojne, širil strah pred terorizmom, rihtal službe prijateljem in zraven dajal še butaste izjave. Sovraštvo do Busha je kaj kmalu postalo pravi nacionalni šport; po javnomnenjskih anketah ga je podpirala le še četrtina volilnih upravičencev. Zato je vsak vsaj delno urbani in liberalni Američan kmalu postal prav zares jezen, ne le amuziran s strani predsednikovih besednih lapsusov.

In naenkrat, bum, Green day, bend, ki se ima za prave pravcate pankerje, ki si barva lase, se oblači isto ter po formaciji blazno spominja na stare dobre Clashe in razkazuje svoje penise med koncerti, izda nov album. Naslov: Ameriški idiot. Eno leto po začetku napada na Irak. Pesmi so bile, iskreno rečeno,  kljub njihovi manistreamovstvosti kar decentne.  Decentne v mainstream smislu seveda; aranžmaji so bili »overproduced«, refreni so se začeli pred iztekom prve minute komade (kar je značilno za moderni pop!), peli so o odtujeni družbi in o ničemer konkretnem, zato se je lahko to apliciralo na vse probleme in vse ljudi. Saj veste, tako kot Katy Perry danes poje o tem, da jo bomo že slišali rjoveti. Šlo je za povprečen ameriški self-empowering album, album, ki je opogumljal ljudi, naj ne razmišljajo, temveč naj mislijo nase in rinejo naprej. Tako decentne, da so bile vsem naenkrat všeč. Pank je oživel! Hura! Konec družbene apatije, premagajmo Busha! Medtem ko je Bille Joe kričal v mikrofon »NOW SING ALONG TO THE AGE OF PARANOIA!«, so postajali velepopularni.  Seveda, narod je bil v krizi; finančni in moralni. In končno so tudi oni dobili super pank bend.

Vseeno, Green dayeva popularnost do danes ni preživela; navadno na sceni je tako, da se zvezdniki istega žanra izpodrivajo, s tem je čisto vse okej, to je povsem evolucijsko. Ampak če dobro pomislimo, ni njihovega manistream pankovskega eksperimenta 21. stoletja nihče nadomestil. Kako to? Kam je šla njihova publika? Nazaj k Shakiri? Očitno res. V ZDA namreč še vedno nastajajo in delujejo genijalni new punk bendi, denimo NOFX, vendar jim popularnost po padcu Green daya ni narasla - kot da bi imeli že od začetka drugo ciljno publiko.

Green day je na svoje albume zbasal tudi veliko ljubavnih pesmi in se predvsem spodletelo loteval kompleksnih alegorij; še več, fantje jih sploh niso želeli, niti ne znali uporabljati; direktno so jokali, da so puške slabe in naj jih nehamo uporabljati. Metoda » tell, don't show« je ena izmed najbolj ameriških stvari na tem planetu in kaže jasno nerazumevanje kritične umetnosti ter panka v sami osnovi. Kar je razlikovalo Clash ter mnoge druge pank carje od Billieja Joela in druščine, je ravno dejstvo, da se prvi ne derejo tovrstnih očitnosti. In ravno te očitnosti so tisto, kar spravlja Green day v položaj komercialnega, mainstream benda, ki po padcu Busheve vlade zaradi vsesplošnega zadovoljstva in povračilne ljudske apatije ni več mogel uspeti. Njihovo občinstvo je bilo pač družbeno angažirano šele ob krizi, ki se je dotikala njih zelozelo osebno. To je tisto, kar je delalo mainstream pankovske poslušalce sebične. In prav to je tista apatija, iz katere so znali prav Clashi izvleči mlade po vsem svetu; tista apatija, v kateri mladi ostajajo dandanes.

Kaj je z nami sploh narobe?

Pred par leti je Bruce Možati Willis posnel še enega v vrsti svojih apokaliptičnih filmov, ki pa je bil kljub precej svareči in predvsem izvirni ideji (hm, morda prav zaradi nje) povsem spregledan. Distopični Surrogates (2009) prikazuje plastične »nadomestke«, prelepe verzije vas samih, kako robotsko strašijo po vašem dolgočasnem vsakdanu, medtem ko jih vi žalostni in osiveli upravljate iz lastnega kavča. Odtujenost med ljudmi se kaže predvsem v njihovi odtujenosti od smrti – smrt postane v zanalogirani fejsbuk družbi fantomska, oddaljena, neresnična, kar je na nek način logično; bolezni se praktično ne širijo več (čeprav nihče ne omenja raka, hm) in če vašega surogata zgazi avtobus, to za vas ne predstavlja večje komplikacije od spletnega naročanja novega podaljška. Ampak kako bi to sploh lahko bilo povezano z našo generacijo? Z generacijo Y, ki je odraščala s pokemoni in Britney Spears? Z generacijo, ki sploh ni imela in nima plastičnih superjazov. Kaj je torej nas tako zavozilo?

Večina ljudi bi znala našteti možne razloge za našo že povsem zlajnano pasivnost; pomanjkanje zrelostnih izpitov (konec vojaške obveznosti, konec zgodnjih in nezadrogiranih porodov), manj smrti v družinah zaradi staranja prebivalstva (posledično kasnejše soočenje s smrtjo in prevzemanjem večje količine odgovornosti), manj služb zaradi staranja prebivalstva (daljša odvisnost od staršev) in  seveda vseobsegajoča dekadenčna sekularna družba, ki nam odžira temeljna vprašanja in odgovore o smislu. Tako dandanes pač nastane propadel najstnik. In to konec koncev ni nič novega – vsaka srednješolska profesorica sociologije bi vam znala to zdrdrati, če bi jo zbudili sredi noči.

Absoultno podcenjena pa je v primeru analiziranja pasivnosti mladih informacijska tehnologija – razen seveda, če se ozremo na paranoično, status-quojsko podeželje (pa sploh ni treba iti v Indiano!), kjer v že pregovorno tematsko bolj raznolikih skladbah glasbeniki že leta dolgo jamrajo čez digitalizacijo - eden izmed blazno popularnih govejih komadov ta trenutek nosi naslov "FEJST BUKOVA" GENERACIJA, njega pojoči bend (opa, ansambel) Biseri pa je sestoji iz pripadnikov dejanske (pa čeprav so na njihovo odraščanje najbrž manj vplivali pokemoni) generacije y, ki jo digitalizacija hudo (ter strašno hudomušno!) moti. Popularen v teh dneh je na radiu Veseljak tudi komad nekoliko starejšega ansambla, ki prepeva o tem, da so fantje dekletom nekoč prepevali pod okni, danes pa »je glavni sms«. Ne bomo razpravljali o okusih in kvaliteti, vendar moramo priznati, da le redkokateri urbanizirani glasbenik tako prodorno nerga čez informacijsko družbo.

Nekaj je torej gotovo šlo narobe, če nas periferija opozarja na naše probleme, medtem ko naj bi bili mi iz urbaniziranih območij tisti ta napredni in vizionarski. In če je za podeželje značilno karkoli, je žal to še vedno »zaostalost«, zato se je nemara res vredno zazreti v preteklost ter poskusiti uvideti našo digitalno zmoto - spomnimo se Jevgenija Onjegina , kjer sta se Lenski in on kot veleprijatelja v ŽIVO sprla in posledično pristala na dvoboj, čeprav si tega nihče od njiju ni zares želel. Vendar sta držala obljubo in se spopadla – sicer je sporočilo tega dela, da so častni dvoboji sila neumni, kajti Lenski je povsem nesmiselno ubit, Jevgenij pa blazno zatravmiran. Vendar lahko tu razberemo še en fenomen, ki ga v današnjem IT svetu ni več – držanje obljub. V starih časih so si segli v roko ter tako dodali čustva, kaj čustva, moralno zavezo tej obljubi, kar pa sploh ni veljalo le v primeru častnih spopadov ter porok; tudi pri poslovanju si si segel v roko, se pogledal v oči in posledično povsem psihološko zadevo poosebil; če se boš ti izneveril poslovnemu partnerju in ga ogoljufal, si grozna oseba. To te bo preganjalo v spanju.  Seveda, en argument za ta fenomen je preklerikalna družba starih časov, kjer te Bog kaznuje za tovrstne grehe. Vendar Jevgenij ni bil veren – obljuba je pač nekaj veljala. Dandanes imamo pogodbe, ki so le list papirja, odtujen človeku in njegovemu ravnanju. Nihilizem je torej povsem direktna posledica birokratizacije – ta problem je seveda nastal že daleč pred časom naše slavne generacije y, vendar le pri poslovnih rečeh, zato je bilo malo manj očitno. Tolažili so se, da je narava kapitalizma pač kruta, zato moraš biti v poslovnih odnosih krut tudi ti. V resnici pa smo mi še toliko bolj zavoženi ter mevžasti, ker tudi medčloveške odnose rešujemo preko posrednika – preko pisane besede (pa naj še toliko ljudi govori, da je mrtva). Blokirane številke, samodestruktivni mejl naslovi in enigmatična uporabniška imena na youtubu omogočajo le vladnim agencijam, da res poznajo našo identiteto, kar je pravo nasprotje interakcije v preteklosti, kjer so te najbolje poznali tisti, ki so ti bili najbliže; puščamo se namreč preko smsov, kregamo se preko fejsbuka, hvalimo se preko glasujzame.si. Gledano iz te perspektive imata torej oba prej omenjena goveja komada povsem prav – res smo grozni in digitalni. Vendar oba prideta le do zaključka, da je IT družba slaba, ker ni tradicionalna – ne, ker bi z njeno pomočjo ljudem odtujili odgovornost in jo fantomizirali, tako kot je to prizadelo praktično celotno populacijo v surogatih, kjer lahko gledamo propad povsem ljubečih zakonov le zaradi nezmožnosti razbranja čustev z obraza, napačnih interpretacij in konec koncev tudi zaradi »razodgovorjenja«. Karkoli naredite vi, je v bistvu naredil vaš robot, torej sploh niste krivi vi; konec koncev se zato model iz Enole Gaya ni nikoli zares počutil krivega za zakrivljenje 200.000 rakov šcitnice ter še več smrti. Pač kliknil je na gumb, linearnih posledic tega povsem preprostega dejanja pa ni nikoli videl.

Generacija y naj bi bila poleg vseh naših že poprej naštetih slabih lastnostih znana tudi po tem, da je zadnja v vrsti, ki ni od malih nog odraščala z mobiteli in računalniki, tako da ne skrbite preveč - rojeni po letu 2000 bodo napram nam najbrž povsem nesocializirani in še bolj sebični, kajti v povprečju bodo preživeli veliko časa med igranjem Angry Birdsov, ker bodo starši zaradi napornih služb napornega kapitalizma preutrujeni za analogno interakcijo. Poleg tega družba vedno napreduje oz se radikalno spremeni šele v času največje krize; v filmu surogati se svet premakne in človeštvo oživi, se poveže, postane solidarno in se predvsem znebi teh groznih nadomestkov (!) šele ob neposredni nevarnosti; ko zlobnež ustvari virus, ki preko nadomestka ubije uporabnika. In ja, upravljalci surogatov kljub varirani starosti predstavljajo prav tisto družbo, kakršno bi ob staranju (s svojim naborom digitalnih vrednot) znala ustvariti naša generacija, generacija y – najbrž ni naključje, da se film dogaja v letu 2054, ko bo naša generacija »glavna na sceni« ter bodo vsi omembe vredni izumi, smernice, vrednote ter dosežki družbe njeni. In kot že rečeno, samo nekaj apokaliptičnega nas mora dregniti, pa bomo prav čudoviti (tudi sicer menim, da smo kar v redu) in predvsem – dedigitalizirani; glede na število tako finančnih kot ekoloških kriz pa to sploh ne bi smelo  biti problem.

ACTA ali kako strašiti množice

Protestov proti pohlepu finančnega kapitala v Ljubljani se je v veliko lepšem vremenu udeležilo 2000 protestnikov, nedavnega proti ACTI pa kar 3000 – zakaj? Nam internetna svoboda res pomeni več od dostojnega življenja nekaterih? Nam brezplačna glasba in filmi pomenijo več od zdravstvenega varstva in služb? In kaj sploh je ta zloglasna ACTA? Vse, kar slišimo v zvezi z njo, ima negativen prizvok – in na nek način je to prav: konec koncev jo JE spravilo skupaj par ogromnih lobijev in res krši naše pravice. In res bi lahko ostali brez zastonj filmov.

Pa vendar, na vse je potrebno pogledati iz treznega vidika – prvo kot prvo, ACTA ne bo stopila v veljavo, dokler je ne potrdi Evropski parlament, ta pa je najbrž ne bo že zaradi množičnih protestov in dejstva, da nima ACTA prav nič skupnega z evropskimi načeli osebne svobode, demokracije in pravičnosti. Seveda obstaja opcija, da isti veliki zlobni lobiji podkupijo večji del parlamenta, a glede na to, kako nerodno so se lotili vsega drugega, se to ne zdi preveč verjetno.

ACTA je namreč napisana izredno površno in slabo – več pravnikov je že preučevalo ta dokument in se čudilo nad zahtevami, saj sploh niso jasno razvidne. Tako je; nikjer ni točno zapisano, kako naj bi se kaznovalo prestopnike in kakšni naj bi te njihovi prestopki sploh bili. Interpretacija je tako prepuščena državam samim in težko bi jih kdorkoli terjal za »nevestno sledenje sporazumu«. Najbolj zabaven stavek, ki stoji čisto sam v alineji brez obrazložitve je "Poštena uporaba ne bo omejena«. Mi pa si lahko mislimo svoje.

In čeprav je ACTA vseeno precej slab način omejevanja internetnih komunikacij (posega v človekove pravice, napisana je bila v tajnosti in sprejeta le s strani državnih inštitucij, ne pa tudi s strani ljudstva itd.), se nas večina na žalost ne zaveda, da je bil dosedanji način delovanja medmrežja slab in potreben spremembe. Internet je ogromno igrišče brez čuvajev, polno igel in neznancev, ki na nas prežijo v temi. Poln ljudi, ki kradejo – identitete, denar iz bank in konec koncev tudi glasbo. Internet je nevaren in neomejen – v 21. stoletju, ko si domišljamo, da je svet urejen s tem, da sodimo vojnim zločincem za petdeset let nazaj in ukinjamo jedrske reaktorje, se vmešavamo v tuje vojne in nadziramo velikost piščancev, je prava sramota, da je največje, najbolj razširjeno in najvplivnejše komunikacijsko sredstvo povsem brez nadzora in pravil. To se ne more vleči v neskončnost, na kar vsi po vrsti pozabljamo: neomejenost pri internetu je trenutno tako velika, da nam bolj škodi kot koristi. Spominja na stanje, ko je demokracija tako velika, da bi ji lahko rekli anarhija. Svoboda delovanja se je izkrivila do te mere, da lahko Facebook shranjuje naše podatke in manipulira z njimi, da lahko pedofili neomejeno objavljajo fotografije svojih žrtev in se zraven naslajajo nad tujimi. Svoboda je tako velika, da lahko vsak reče, kar želi. Da se lahko širijo najbolj skrajne ideje neonacističnih skupin tipa Blood&Honour, ko na forumih vsi skriti za vzdevke debatirajo o najboljšem genocidu, ki bi ga lahko izvedli nad etničnimi manjšinami. In nekega dne ga bodo, oziroma so ga – najodmevnejši primer »internetnega terorista, ki je svoje ideje uresničil analogno« je norveški skrajnež Anders Breivik. Svoj manifest je pod psevdonimom (no, ne preveč težkim: ime mu je bilo Andrew Berwick) mirno objavil in na Youtubu v svojih posnetkih nagovarjal konservativce k nasilni vstaji. Če bi bilo na internetu več nadzora in se ljudje ne bi mogli skrivati za uporabniškimi imeni, bi Breivika lahko prejeli pred katastrofo.

Zadnje čase je torej moderno biti protestnik . Pa vendar vsem  polagam na srce, da je neumno protestirati proti stvarem, ki jih ne razumemo in predvsem proti stvarem, ki jih ne preberemo – nedavni protesti to dokazujejo, z njimi pa smo dosegli predvsem to, da naših prihodnjih prošenj nihče ne bo vzel resno. Če so jih kdaj sploh.

Manipulacije so na žalost povsod in vsak od nas si prizadeva, da bi se jim izognil – da bi ohranil trezno glavo in se upiral stvarem, ki nam jih vsiljujejo, da bi bil upornik. Pa vendar se nas tako lahko prepriča, kako naj bomo uporniki in proti čemu naj se upiramo, da sploh ne opazimo, da so nas spet zmanipulirali -  čeprav drugi ljudje! Pa naj bo to Anonymous ali (če spomnim na lansko uničenje parlamenta) cela četa študentskih servisov.  Še posebej, če manipulacije potekajo preko internetnih medijev. In še posebej, če imajo od njih korist prav te organizacije – ne glede na to, da ima Anonymous par dobrih ciljev, se zavedajmo, da bi najhujša interpretacija sporazuma ACTA uničila prav in v prvi vrsti – njih.

OD BESED K REŠITVAM: Lokodavek

Trenutno ga v Sloveniji ni človeka, ki ne bi jamral o gospodarskem razsulu, pa vendar vsi rešitve vidimo le v preusmerjanju šolstva in morda odpiranju tujim investitorjem, čeprav bi bila še optimistično gledano to le kaplja v morje. Ne samo slovensko, temveč tudi evropsko (čeprav v veliko manjši meri) in celo ameriško (npr. Jobsova selitev jabolčne proizvodnje na Kitajsko) gospodarstvo je v krizi zaradi cenejše proizvodnje drugje, to dejstvo ni kaj preveč šokantno in nič senzacionalnega ni na tem, da sadni jogurt posledično vidi 4x več sveta kot mi, preden ga končno zaužijemo. Pomanjkanje lastne proizvodnje v primarnem, sekundarnem in tudi terciarnem sektorju pa vseeno ni nerešljiv problem in da, obstajajo manj drastične rešitve od tistih, ki bi nas spremenile v, hm, denimo Severno Korejo.

 Velik del problemov bi rešil preprost »davek na oddaljenost«, kateremu bi seveda lahko nadeli bolj glamurozno ime, denimo »lokalnostni davek«. Čim več kilometrov bi moral ta izdelek premostiti od kraja izdelovanja (tudi vsa potovanja embalaže in surovin bi se seštela) do končnega najboljšega soseda, tem višja davčna stopnja bi se obračunala nanj. Seveda bi kupljen znotraj recimo 50 kilometrov stran od mesta »spočetja« bil obdavčen strašansko nizko (okoli 5%), oz po veliko manjši davčni stopnji, kot so živila danes, s čimer bi spodbujali domačo proizvodnjo in zmanjšanje brezposelnosti. Po agrarnem razcvetu bi se seveda tovrstna obdavčitev prenesla tudi na druge izdelke, npr oblačila in tehniko. Z lokodavkom bi lahko veliko privarčevali tudi na  bencinu (saj bi veliko manj prevažali stvari naokrog), ki se bo v prihodnosti še bolj rapidno dražil (pa naj naša vlada populistično še toliko niža trošarine).

Slovenija ima cca. 20% samooskrbo, kar v primeru še enega baby booma v kombinaciji s hujšo epidemijo kakšnih norih krav pomeni katastrofo, četudi sploh ne pomislimo na kakšno res kataklizmično opcijo, denimo, hm, jedrsko vojno. Lokodavek bi prisilil ljudi v zagon lastne proizvodnje, v uresničitev tistega na videz utopičnega ideala trajnostnega razvoja, sploh pa bi nova podjetja lahko vzcvetela v kombinaciji s prijaznim državnim začetnim kapitalskim darilom za nove kmetijske dejavnosti (vlada bi v prvem obdobju po uvedbi davka zaradi nepripravljenosti trga lahko dobila veliko denarja od prodaje po novem dragega kitajskega česna).

 Tovrstna (priznajmo si, malo pa že) boleča tranzicija bi nas popeljala v veliko boljše čase, s kakršnimi se stoično soočamo danes in pridno čakamo, da minejo - kajti prav nič ne pomaga, če ruralno ministrstvo pridiga o tem, naj jemo jabolka iz Spodnjega Dupleka in nam na nacionalki predvaja fantastično slastne prikaze pridnih slovenskih kmetov ter majhnih, piškavih nešpricanih sadov slovenske zemlje. To je približno tako, kot če profesor gimnazijcem reče, naj se učimo sproti. Druge opcije zapravljanja prostega časa so pač bolj mikavne - šele ko nam test diha za ovratnik (1 dan prej), se zabubimo pred učbenikom in si stlačimo najpomembnejše fakte v glavo. Tako je tudi z gospodarstvom in na tem sloni celotna pravna država – brez resnih sankcij ni upoštevanja pravil. Ne moremo na silo zaposlovati ljudi z raznimi staži »diplomanta raziskovalca« , če obenem konzumiramo izrecno tuje proizvode in čakamo, da nebeška luč gospodarskega razcveta posije na nas.  

A vendar - najbrž nihče ni zares pripravljen na tako očiten in večmuhovski korak; pa čeprav le zato, ker ideja konceptualno spominja na plansko gospodarstvo in neeklektična, rigidna ideologija žal vedno vodi naša ravnanja– četudi to pomeni vzdrževanje mukotrpnega statusa quo dokler ne zmanjka nafte in ostanemo sami s tremi polji koruze za utišanje dveh milijonov lačnih ust. Tovrstna obdavčitev bi bila nekaj, čemur bi že iz ekološkega vidika ploskala celotna Evropska unija in nas začela oponašati – sicer bi vse to spravilo v slabo voljo kakšne nizozemske agrarne mogotce, vendar bi Slovenija končno dokazala, da zmore vse, kar zmorejo drugi. Da sploh nismo hlapci, oziroma da smo vsaj zelo pogumni hlapci, če že ne drugega. Naj naša vlada še toliko časti močnega slovenskega duha in si prizadeva za odpravo brezposelnosti ter zagon gospodarstva; s tem cincanjem okoli formiranja lastne samooskrbe sporočamo svetu, da tudi sami mislimo, da nismo dovolj konkurenčni in sposobni; skrušeno priznavamo, da nam je še preskrba lastnih ljudi prevelik zalogaj.  Pozabljamo na našo rodovitno prst in presenetljivo zmerno onesnaženost napram drugim državam ter nesamozavestno dvomimo o obstoju kakršnekoli druge rešitve za trenutno situacijo razen morda globalnega kolapsa kapitalizma ter porajanja nove socio-ekonomske teorije, ki bi združila »best of both worlds«, seveda depresivno zavedajoč se utopičnosti tovrstne aspiracije. Rešitve za naše probleme pa obstajajo tu in zdaj – le uzreti jih moramo (četudi dišijo po čudaški mešanici merkantilizma, fiziokratizma in socializma).  

                                                                          

SAMOPOVZDIGNJENJE ROCK GLASBE

Glasba, hm, o njej bi se dalo napisati romane; le zakaj jo človeštvo sploh potrebuje? Celotno filozofijo lahko po mojem mnenju skrčimo na dve osnovni komponenti: na željo po zabavi (s pomočjo katere za kratek čas pozabimo na našo totalno življenjsko brezciljnost) ter katarzi (s pomočjo katere uvidimo lepoto v taisti življenjski brezciljnosti). Od praljudi naprej so se razvijale oblike glasbe, ki so obema potrebama dodajale ritmično razsežnost, ki je všečno spominjala na čutim centrom prijazno dinamiko koitusa, opiljeno z vedno novimi mantrami in psihološkimi prvinami. S tem magičnim pripravkom precej preprostega recepta se je dalo na veliko manipulirati z množico in predvsem njenimi čustvi. V današnjem svetu, kjer so »vse najlepše pesmi že napisane« in vsi najlepši žanri že iznajdeni, še kar vlada srce parajoče rivalstvo med »glavnim tokom« in »podzemljem«, generalizirano popom in rockom – poslušalci prvega naj bi bili po splošnem prepričanju skrajno simplistični, v-tla-zazrti nerazmišljujoči površinski kapitalisti, poslušalci slednjega pa vsi ostali, torej pametni, nepotrošniški uporniki, ki protestno spijo v istih tevicah že deset let in so praktično inkarnacija Nietzscheja. Zakaj? Zakaj lahko na podlagi glasbe delimo ljudi na večvredne in manjvredne? Prvih, mainstreamovcev, naj bi bilo (ok, že po imenu sodeč) veliko več, med tem ko naj bi bile vse temačne alternativne duše predstavniki nekakšne nepriznane intelektualne elite.  Zakaj? Zakaj je rock več vreden kot pop?

Če primerjamo sami zgradbi obeh žanrov, sta si v splošnem zelo podobni; za razliko od indieja (progresivni pop) in pa kakšnih Pink Floydov (progresivni rock) ne strmita k katarzi ali nadgrajevanju v smislu ustvarjanja kompleksnejših in kompleksnejših projektov, katere bi navdihovali različni vplivi. Pop in rock nista ustvarjena za razvijanje; rada imata tiste svoje 4 akorde ter refren pred eno minuto komada. Rada postavljata seksistične, čustveno-obarvane trditve brez samorefleksije. Rada imata energetsko nabite komade,  še več kot to; celo besedila so si neverjetno podobna tako po tematiki kot tudi po načinu razmišljanja; veliko opevanja ljubavi/baby/darling, včasih tudi alkohola, slabih razmerij, zabave, skaknja naokoli, norih noči, cigarette buttsov, prijateljev, itd. Tudi stopnja evolviranosti besednjaka ni pri rocku nič kaj višja kot pri popu; veliko rim na »do, you«, »me, we« ter presneto malo vplivov budizma in halucinogenih drog kot pri recimo prej omenjenima indieju in prorocku.

Tako pop kot tudi rock torej ne spadata v uvodno omenjeno drugo, katarzično skupino glasbe - oba sta preprosta žanra za zabavno; s parimi ljubavnimi baladicami tu in tam seveda želita svojim ovčicam nuditi vsaj esencialno mero duhovnega očiščenja, a njuna prednostna naloga ostaja pripraviti ljudi k plesu (pri rockerjih »ples« ni ravno primeren izraz, gre bolj za srdito udarjanje s pestmi v zrak in opletanje z glavo); ob popu ljudje plešejo zaradi pocukranih napevov, ob rocku zaradi všečnega »surovega žaganja«. Od posameznika je odvisno, kateri način sprostitve mu bolj odgovarja (spet ta predestinirana odvisnost lastnih preferenc od vzgoje, travm in  genetike) in po tej logiki se ljudje dejansko lahko razdelimo na »leve in desne«, torej rockerje in tiste skomercializirane, ampak res ne moremo reči, da je eden kaj dosti boljši od drugega. Še več, pop naj bi bil bolj kreativen in nagnjen k napredku skupaj z družbo, katero vestno predstavlja (ali nazadovanju, kakorkoli že pojmujete Davida Guetto in njegovo mešalko), rock pa naj bi kar stagniral pri istih bobnih, bas kitari, ritem kitari ter zakajenemu glasu pevca v črni majici dokler ga ne zadane kap.

In zakaj je rock sploh priznan kot nekaj več? Eden od bolj banalnih argumentov je, da je jezen, močnejši. Ker je trši od naših mehkih, univerzalnih, madonninih štiklcov. Pa vendar rock ni zares jezen, temveč kvečjemu konformističen; kot že rečeno so  njegova besedila vse prej kot uporniška, vse prej kot razmišljujoča in v svojem poskusu revolta rada trčijo ob kakšno povsem spregledano zanko ironije (Bon Jovijev zanesen poziv »We weren't born to follow! Come on and get up on your knees!«). Rock je po stopnji pretenciozne hipokrizije podoben kvaziintelektualcem, ki le citirajo druge. Pank je recimo legitimno jezno zveneč, kajti z besedilom o ozkoglednosti Bible belta svoj družbeni gnev ter obup nad lastno nemočjo potrdi; pank le ni kot rock, ki se samo dela jeznega, a v samem bistvu izkazuje očaranost nad neko nasmejano dečvo in njenimi fizičnimi atributi.                           Rocku zaradi konstantnih liričnih primerjav s pankom kdaj pa kdaj postane res nerodno ter poskuša skriti lastno ozkoglednost. Posledično se občasno loti petja o socialnih zdrahah, ki pa so generalno le jamranja o tem, da njim samim primanjkuje toplega obroka, cigaret in piva. Vse drugo opevanje sirot v Afriki je bolj kot ne U2-jevska izjema; pa sploh ne generaliziram, kajti če bi se motila, bi se rocku preprosto reklo pank, pa se mu ne. Še pop je bolj iskren od njega; ve, da ga nihče zares umetniško in družbenokritično ne ceni in to je čisto okej, ker je sprejel svoje mesto na zemlji. Ne kriči na svoje poslušalce, ker po tem nima nikakršne potrebe. Ves čas je prikupen, sladek ter obč brez kriz identitete. Pop ima sam sebe zares rad.

Rock torej raje ostaja pri samozanikanju, kar se vidno implicira tudi na prepričanje družbe; dober primer tega je recimo Plavi Orkestar; če greš na koncert Lepe Brene, vsi mislijo, da se ti je zmešalo, medtem ko so Saša Lošić in druščina tista prava glasba, resen bend brez botoksa, ki je dal albumu naslov »Smrt fašizmu!« (čeprav so v vsebini samega ploščka le prepotentne pesmi o lepih deklicah) ter je leta dolgo ustvarjal trdo, kompleksno diskografijo. V resnici je slednji že samo objektivno gledano bolj skomercializiran, saj se njihovi trije stihi v povsem nespremenjeni obliki nadaljujejo čez cel komad (samo ena kitica z eno rimo in en refren z eno rimo, ki se skozi pesem izmenjujeta – to je njihovo geslo, brez heca, poslušajte katerikoli komad), kar pomeni, da lahko vsak Slovenec s pol litra cvička v riti že po tretjini pesmi pritegne zraven povsem neznanega komada, kot da bi ga poznal od rojstva.                                                                                                                                                                              Če gojiš držo resnega družbenokritičnega,  antifa benda s sivimi baretkami in jazz kitaro, potem bi te moralo biti res sram, če sta tvoja največja hita nesrečno zaljubljeni ter posledično okajeni »Bolje biti pijan nego star« ter samo okajeni »Mi smo pijane budale«; Lepa Brena ima vsaj par antikapitalističnih komadov (»Čik pogodi«, »Mile voli disko«) ter priznava, da je skomercializirana, vendar ne toliko, da bi njeni komadi vsebovali le dve rimi (hmm, le zakaj ima »alternativni« Plavi Orkestar dandanašnji več oboževalcev kot ona?); in prav to je problem samovpovzdigovanja rocka, ki tako zmoti – ta nevzdržna, neopažena, vsesplošna hipokrizija ter povsem neutemeljeno prepričanje o lastni superiornosti.

Nedavno sem bila tudi na koncertu Majk in Partibrejkersov v Cvetličarni – fantje so tipični rockerji bivše juge, visoko cenjeni med glasbenimi kritiki, pa vendar nisem sama opazila nobenih presežkov na njihovem nastopu; kitarist ni niti enkrat resno zašvical ter je le zdolgočaseno premikal roko iz C dura na A mol, pevec pa se ni niti za ped odmaknil od svojega restriktivnega koda, dodatno obogatenega z mnogimi sočnimi kletvicami in kljub vidni ekstazi vseh rokerjev v dvorani nisem niti opazila prehodov med komadi. No, saj ne rečem, ljudje so uživali, pa vendar se niso v ničemer razlikovali od večera v tipičnem diskaču – pili so alkohol, flirtali z nasprotnim spolom, uživali v preprosti metrumski sestavi glasbe ter si prižigali cigarete zakonu navkljub. Prav nobenega indica nisem našla, zakaj bi bil njihov večer ter oni sami večvredni. In prav tu leži problem, kajti vedli so se, kot da so superiorni; čeprav naj bi bili vsi prisotni na rock koncertu leta (tudi Franci Kek, recimo) res odprti in »boljši« od drugih delov družbe, so se izkazali za nestrpne in subkulturno veliko bolj omejene od marsikaterih ljubiteljev ansambla Atomik Harmonik – par najbolj gorečih rockerjev sem po koncertu povprašala, zakaj je rock boljši od popa, a so že po pogledih sodeč so vsi intervjujanci svojih gojzarjih ter ledrjaknah v meni najbrž videli heretičarko, nevernico, glupnico v roza puloverju, ki ne razume, kaj »prava« glasba zares je. Ne trdim, da vem; a poskušam razumeti, čeprav vedno znova ugotavljam, da mi nihče ni pripravljen argumentirano obrazložiti svojega prepričanja. Vse skupaj res spominja na vpraševanje verskih stališč posameznika, kjer namesto filozofske debate večinoma treščiš ob hudo užaljenost in defenzivno pozo. Kadarkoli koga povprašam, zakaj je rock boljši od popa, naletim na jezno ponavljanje aksiomov tipa »ker je pač boljši!«. Pač je.

Problem se seveda nahaja v tem, da je umetnost dandanašnji tretirana kot povsem nedotakljiva in najabstraktnejša družboslovna veda (čeprav se jo dejansko da zelo dobro secirati in razložiti z vidika matematike, biologije, psihologije, inovativnosti), kar je v današnji (povsem paranoični) politični, verski ter v zadnjem času tudi umetniški korektnosti povzročilo, da se ne vprašuje tovrstnih preferenc posameznika. S takšnim odnosom do vseh naštetih področjih družba ne le strmi k stagnaciji, temveč kar k popolnemu nazadovanju; kaj se je zgodilo z  zagovarjanjem lastnega mnenja, razmišljujočega odnosa do lastnih vzgibov, retoriko in introspekcijo? Našteto namreč niso mehanizmi, ki bi vodili k tretji svetovni vojni in konstantni tenziji med družbenimi skupinami, ampak so dejansko vzvodi, ki omogočajo napredek, kar nam zelo jasno pokaže kakšna, hm, antična Grčija. Ampak smo, kjer smo. In seveda, v takšnem svetu še pri tistih treh neargumentiranih javnih političnih/verskih/umetniških debatah letno zmagajo najbolj glasni in najbolj napadalni - osebno ne poznam nobenega rockerja, ki ne bi imel vsake pol ure potrebe po tem, da zagruli znani vzklik »pop je navadno sranje«; iz kje izvira ta nenehna potreba po samopotrditvi, če ne iz tistega starega človeškega, črvivo skeptičnega, a vendar globoko podzavestnega zavedanja, da »ta vera morda le ni tista prava«; da ta izbira ni nič boljša od drugih, nič bolj overjena, nič bolj plemenita. V takšnem primeru je z dogmami o lastni superiornosti prežeta nestrpnost nemara res pravi korak k zadovoljnemu življenju ter samouresničitvi skupaj s svojo čredo.  Če nadereš celotno družbo ter se postaviš nadnjo, te zna celo ubogati ter predvsem – nikoli več vpraševati. Zveni kar malce preveč znano.