Zakaj koncept mainstream punka ni uspel

Mainstream punk, si boste rekli? Seveda, v šestdesetih so bili konec koncev tudi Clashi glavi tok – ker so bili tako radikalno carski, tako sveži, in so v mladih, izgubljenih najstnikih v povojnem svetu ter hladni vojni prebujali smisel. Clashi so bili glavni na sceni, se pravi res totalen mainstream; ker še ni prišlo do globalizacije, do hitrega zadovoljevanja potreb, ker si za catchy komad lahko uporabil več kot 4 akorde in ker je bil svetovni attention span daljši od 7 sekund. Clashe so pač poslušali vsi. Njihova glasba je bila carska; popularna, za katero se je v tistih časih zahtevalo predvsem, da je bila sveža in »groovy«. Peli so sicer o kompleksnih, alegoričnih rečeh; njihova besedila so bila (predvsem po zaslugi pokojnega Joea Strummerja) naravnost genijalna in so skrivala v sebi tisoč in en pomen ter tisoč in eno referenco, denimo na špansko državljansko vojno, neoliberalizem, ropanje bank, zgodnje začetke globalizacije in represivno, avtoritativno policijsko vedenje v Brixtonu. Ko so izdali Rock the Casbah, ni nihče niti približno vedel, kaj naj si misli; komad je bil blazno plesen, vendar preprosto čuden in nihče ni povsem vedel, o čem sploh govori; vseboval tako arabske kot judovske besede, ki so se prepletale v refrenu »SHAREEF DON'T LIKE IT«, v videu pa so pred naftno črpalko trije napol razgaljeni suhci skakali ob vznemirjenem pasavcu ter bežečem šejku v kabrioletu. Bili so resnično revolucionarni, celo toliko, da so s vsakim komadom spreminjali mladostni žargon; v urbanem slovarju še danes fraza »rock the casbah« pomeni »neuboganje ukazov oz. delanje po lastnem prepričanju in občutku za prav, četudi je prepovedano«. Clashi so si torej lahko privoščili tovrstno ekscentričnost, ker so bili preprosto genijalni.

Dandanes pa je punk že tako mrtev, da ga še najbolj prepoznamo po geslu »punk's not dead!«. Clashi so dandanes totalno alternativni; med mladimi vsaj, starejši se jih večinoma seveda nostalgično spominjajo. Vendar je za kratek trenutek v moderni zgodovini enaindvajsetega stoletja en album prodrl na evropsko in ameriško sceno ter izstrelil prav tako tri suhe, nezdrave, pobarvane in v črno oblečene mladce med zvezde. Imeli so se za pankerje, preklinjali so kot pankerji, s penisi so mahali na koncertih in si redko umivali lase. Publika jih je ljubila. Kako to, boste porekli; v tistem času so bile pa ja na vzponu r'n'b deklice s čvrstimi trebušnimi mišicami, kakršni sta Beyonce in Shakira. Kako so ljudje lahko zopet padli na pank?

Green day so na sceno stopili medtem ko je bil Bush mlajši guverner Teksasa, njihov najbolj vseprepoznaven uspeh pa je vzcvetel šele leta 2004, ko je bil Georgie boy že globoko v Iraških vojnah ter strašenju ameriške populacije. Ignorantska, apatična splošna javnost ZDA se je v tistem času začela prebujati; prej je bila kritika politike in označevanje njenih akterjev naloga, hm, kakšnih veledoktoriranih političnih antropologov, kakšnega Noama Chomskega torej. Bush pa je vse naredil tako preprosto; s tem, ko ni razlikoval med »United States« in »United Nations«, je še povprečen Američan dojel, da se lahko napram W-ju počuti superiornega. Problem je bil seveda v tem, da je bil Bush takrat superioren; ker je bil na oblasti, ker je lomastil po socialnih pravicah, ker je začenjal vojne, širil strah pred terorizmom, rihtal službe prijateljem in zraven dajal še butaste izjave. Sovraštvo do Busha je kaj kmalu postalo pravi nacionalni šport; po javnomnenjskih anketah ga je podpirala le še četrtina volilnih upravičencev. Zato je vsak vsaj delno urbani in liberalni Američan kmalu postal prav zares jezen, ne le amuziran s strani predsednikovih besednih lapsusov.

In naenkrat, bum, Green day, bend, ki se ima za prave pravcate pankerje, ki si barva lase, se oblači isto ter po formaciji blazno spominja na stare dobre Clashe in razkazuje svoje penise med koncerti, izda nov album. Naslov: Ameriški idiot. Eno leto po začetku napada na Irak. Pesmi so bile, iskreno rečeno,  kljub njihovi manistreamovstvosti kar decentne.  Decentne v mainstream smislu seveda; aranžmaji so bili »overproduced«, refreni so se začeli pred iztekom prve minute komade (kar je značilno za moderni pop!), peli so o odtujeni družbi in o ničemer konkretnem, zato se je lahko to apliciralo na vse probleme in vse ljudi. Saj veste, tako kot Katy Perry danes poje o tem, da jo bomo že slišali rjoveti. Šlo je za povprečen ameriški self-empowering album, album, ki je opogumljal ljudi, naj ne razmišljajo, temveč naj mislijo nase in rinejo naprej. Tako decentne, da so bile vsem naenkrat všeč. Pank je oživel! Hura! Konec družbene apatije, premagajmo Busha! Medtem ko je Bille Joe kričal v mikrofon »NOW SING ALONG TO THE AGE OF PARANOIA!«, so postajali velepopularni.  Seveda, narod je bil v krizi; finančni in moralni. In končno so tudi oni dobili super pank bend.

Vseeno, Green dayeva popularnost do danes ni preživela; navadno na sceni je tako, da se zvezdniki istega žanra izpodrivajo, s tem je čisto vse okej, to je povsem evolucijsko. Ampak če dobro pomislimo, ni njihovega manistream pankovskega eksperimenta 21. stoletja nihče nadomestil. Kako to? Kam je šla njihova publika? Nazaj k Shakiri? Očitno res. V ZDA namreč še vedno nastajajo in delujejo genijalni new punk bendi, denimo NOFX, vendar jim popularnost po padcu Green daya ni narasla - kot da bi imeli že od začetka drugo ciljno publiko.

Green day je na svoje albume zbasal tudi veliko ljubavnih pesmi in se predvsem spodletelo loteval kompleksnih alegorij; še več, fantje jih sploh niso želeli, niti ne znali uporabljati; direktno so jokali, da so puške slabe in naj jih nehamo uporabljati. Metoda » tell, don't show« je ena izmed najbolj ameriških stvari na tem planetu in kaže jasno nerazumevanje kritične umetnosti ter panka v sami osnovi. Kar je razlikovalo Clash ter mnoge druge pank carje od Billieja Joela in druščine, je ravno dejstvo, da se prvi ne derejo tovrstnih očitnosti. In ravno te očitnosti so tisto, kar spravlja Green day v položaj komercialnega, mainstream benda, ki po padcu Busheve vlade zaradi vsesplošnega zadovoljstva in povračilne ljudske apatije ni več mogel uspeti. Njihovo občinstvo je bilo pač družbeno angažirano šele ob krizi, ki se je dotikala njih zelozelo osebno. To je tisto, kar je delalo mainstream pankovske poslušalce sebične. In prav to je tista apatija, iz katere so znali prav Clashi izvleči mlade po vsem svetu; tista apatija, v kateri mladi ostajajo dandanes.