ODPRTO PISMO MIHI HOČEVARJU TER STARŠEM VSEH NEPOLNOLETNIH OTROK OZIROMA ZAKAJ BI MORALI PREPOVEDATI FILM GREMO MI PO SVOJE 2

16. Festival slovenskega filma v Portorožu res nudi zatočišče slovenskemu filmu; pa naj si mislimo o njem karkoli ali ga posplošujemo do katerekoli mere, je to v osnovi še vedno film, ki išče resnico, ne tržne niše, torej film, ki nikoli ne bo visoko komercialen. Zato je bilo zanimivo med ostalimi resnobno-tematskimi projekcijami zaslediti Gremo mi po svoje 2 režiserja Mihe Hočevarja (ki je zaslovel s snemanjem oglasnih blokov); prvič se je namreč Avditorij napolnil do roba, tokrat ne z ustaljenimi filmofili ter študenti AGRFT-ja, temveč predvsem z vzhičenimi otroci v flisih, njihovimi navdušenimi starši in zvedavimi taborniki vseh starosti. Porekli bi morda, oh, kako lepo, slovenski film dosega nove dimenzije, vstopa v komercialno ero ter postaja celo vzgojno sredstvo, ki propagira častne vrednote taborništva (katere naj bi baje bile sicer povsem getotet zaradi splošne razvajenosti današnjih malčkov in ukinitve obvezne vojaške obveznosti). Gremo mi po svoje 1 je bil konec koncev kljub slabi igri, polni klišejev in napiflanih dialogov skoraj prikupen; fantje so se zaljubili, lik Jurija Zrneca je doživel katarzo in postal prijaznejši vodnik ter malčki širom celotne Slovenije so se posledično vpisali v tabornike in naenkrat namesto pred Ipadom dneve začeli preživljati z iskanjem gozdnih markacij. Kaj bi torej sploh lahko bilo narobe z nadaljevanjem tega uspešnega, vzgojnega in komercialno uspešnega eksperimenta slovenskega filma?

Kljub nekaterim spektakularnim uvodnim posnetkom, katerih snemanja se je Hočevar gotovo priučil iz oglasnih blokov, se romantično zastavljeni film že po petih minutah spremeni v grozljivko; najmlajši možni malček iz igralske zasedbe, kateremu osebno ne bi pripisala več kot pet let, vzneseno dahne »Res ne bi rad dobil AIDS-a še preden izgubim nedolžnost.«. Tu si morda še porečeš, dobro, naj jim bo, starši so krivi, režiser se je spozabil za trenutek, gremo naprej. Vendar se vsaka naslednja minuta filma vleče kot sir na pici Quattro stagioni, ko vzorni junaki, glavni heroji, protagonisti filma, se pravi starejši taborniki,  preklinjajo o zajebanem komarju, o pizdah, o nategih in podobnem; ne le oni, tudi pokojni Matjaž Tanko, ki je očitno pristal na to, da izvede enega izmed zadnjih projektov prav na tem filmu; tudi on je bil primoran kot voditelj informativne oddaje reči, da je bila »celotna zgodba nateg«. Dobro, si porečete, naj jim bo, moj otrok se itak sooča s temi besedami v šoli; morda si celo porečete, da s tem ni nič narobe, saj so večinoma  te vulgarne kletvice namenjene le nevulgarni rabi. Vendar tudi ta problematika eskalira; prav vsi odrasli moški v filmu se kaj kmalu opogumijo in ponosno razglašajo, da se žensko nategne, da se jo pokavsa, da se jo položi, itd. Vendar celo problem vulgarne rabe vulgarnih besed eskalira, kajti raba teh fraz ne pove le, da je spolnost nekaj grdega, površinskega, temveč tudi to, da je ženska praktično lastnina; nihče v filmu nikoli ne vpraša »Ali sta se nategnila?«, temveč »Ali si jo nategnil?«. Vedno je moški tisti, ki opravi tovrstno dejanje, konsenz ženske pa po teh frazah sodeč sploh ni pomemben. Glede na uporabo teh fraz bi šlo konec koncev lahko tudi za posilstvo - ker sta seks in posilstvo očitno itak isto. Tudi v eni izmed prvih scen pove lik Jurija Zrneca, heroj vseh mladostnikov širom Slovenije, da mu je Štajerc enkrat švajsnu bejbo; da mu jo je ukradel, ker so bili na tekmi v Amsterdamu preveč naliti (tu je še zelo primerna scena, ko Zrneca vlečejo po tleh mrtvo pijanega po ulici, ki je izzvala neznanske salve smeha iz celotnega Avditorija). Mar se bejba ne zna, morda celo ne sme sama odločiti, s kom in če sploh s kom bo bila? In res, se morda ni? Jo je kdo v kaj prisilil? Ne vemo. Mladi, spužvasto vsrkavajoči možgani mlajših pubertetnikov ne razločujejo med nakazanim in skrito vsebino. Podzavestno ponotranijo prav vse vzorce prikazane obnašanja, ker so s strani družbe sprejeti kot pozitivni. To na žalost mislim povsem resno; starši otrok v Avditoriju so krepavali od smeha skupaj s svojim naraščajem.

Če pustimo ob strani preklinjanje in vsesplošno misoginijo, prikazano v filmu (ženske morajo prositi moške za otroka, partnerici obeh vodnikov taborov sta blond kuharici po imenu Majda, ki ves čas pridno kimata in hodita 5 metrov za svojima moškima itd.), je problemov v tem zabavljaškem izdelku še veliko več. Nek dečko, ki je najbrž star 20 let, lahko bi bil pa tudi 16, ima spolni odnos z žensko, ki bi po izgledu lahko bila njegova mama, kar je celo nakazano v filmu; on  je namreč podrejen vodniku in posledično bolj spada med otroke kot odrasle, ona pa je gorenjska taborniška inšpektorica, ki je prišla pogledat, če tabor sledi evropskim direktivam. Ta spolni odnos (ki bi bil lahko tudi dojet kot konsenzni, vendar vseeno pedofilski) pa ni le omenjen; vroča scena predigre, skrivanja drug pred drugim v spodnjicah, golo ležanje pod rjuho (kjer ju najdejo petletniki in ju zaskrbljeno sprašujejo: »Slišali smo kričanje, a je vse v redu, a kdo rabi pomoč?«) ter vzklik inšpektorice: »Dobro si me nategnil!«  so dovolj, da ne paše v mladinski film. Tudi kasnejše hvaljenje tega pobca, da jo je položil, ne pripomore k primernosti te epizode v filmu, ki že primarno nima prav nobene zgodbe ter skuša svojo praznost nadomestiti s poceni forami in prenapihnjenimi stereotipi.                                                                  
 Od opijanja glavnih dveh vodnikov s cvičkom med potekom samega tabora do homofobije v obliki posmehovanja se zrežiranemu filmčku, kjer dva fanta mežikata drug drugemu, pridemo tudi do scene, ki je smešna le zato, ker morata dva moška prati posodo (kar je smešno le zato, ker je narobe, ker je to pač žensko delo, oh, in zato, ker otroci tema dvema moškima spuščajo balone v bližini, zato zveni, kot da prdita).  Nauk je preprost, obč in se vleče skozi celoten film: alkohol je dober, moški so glavni, in dekleta je fino gledati, ko se tuširajo.

Največji problem, oziroma scena, ki po mojem mnenju povzame vsa najbolj nestrpna in nazadnjaška sporočila, vsebovana v filmu, pa je po mojem mnenju vseeno tista, ki še najmanj bode v oči; ko gorenjska inšpektorica zbobna skupaj oba tabora (štajerskega in »slovenskega«), jima pove, da je tam zato, da opravlja nadzor, da preveri, če štimajo higienski standardi in poskrbi, da ni nihče ustrahovan s strani nadrejenih. Odziv obeh vodnikov (+ njunih vdanih kuharic) ter obeh vodov je homogen; vsem se zdi ta bejba totalno butasta. Prvič zato, ker je bejba in ker je oblastna (kar je smešno, ker je to lahko le moški, seveda), drugič zato, ker jim uničuje počitnice - ker hoče, da izpolnijo anonimni formular o razmerah v kempu. Ker pravi, da lahko pridejo do nje, če jih moti odnos vodnikov. In ko ji en izmed otrok ji ponosno oznani: »Saj imamo red. Naš red.«, vsi vzneseno kimajo.

Ta scena uteleša vzdrževanje statusa quo za vsako sceno; je prava esenca konservativizma, zapakirana v alegorično parabolo, katero bodo lahko razumeli in ponotranjili naslednji rodovi, prav ti, ki so na plastičnih stolih Avditorija vzhičeno poskakovali od vznemirjenja. Dotična scena čudovito uteleša edini smisel tradicionalizma: tradicijo samo. Gorenjska inšpektorica je alegorija za demokracijo; ker jo pošilja EU, ker je ženska, katere se moški bojijo, ker želi omogočiti vsakemu posamezniku glas, da opozori na krivice, ki se mu godijo in ker si želi sprememb. Oba voda jo zasmehujeta, tako kot celoten film zasmehuje kakršnikoli napredek. Taborniki so prikazani kot srednjeveška fevdalna skupnost, ki je na to ponosna. Pa kaj, če smo homofobni ter sovražimo ženske! Pa kaj, če odžiramo otrokom njihovo nedolžnost s prezgodnjim seznanjanjem z grdim odraslim svetom (kot bi temu najbrž rekel Holden Caulfield)! Pa kaj, če nam ponujajo pomoč, s katero bi ubranili šibke družbene skupine; demokracija odžira čas! Če izpolnjujemo fomularje, če imamo vsi mnenje, ni časa za počitnice. Možgane na off! Zakaj bi torej sploh ti malčki v svoji odrasli dobi hodili na volitve? Zakaj bi preganjali politično apatijo? Brez tega je vendar vse veliko bolj preprosto! Mladi taborniki namesto tega raje preganjajo gorenjsko inšpektorico. V taborništvu je sicer na žalost (podobno kot v šolah) veliko sadistov, ki v tem poklicu vidijo priložnost izživljanja nad drugimi na legalen način (serijo člankov na to temo je v parih prejšnjih Sobotnih prilogah Dela izvrstno spisal psiholog Branko Gradišnik) . Poleg tega so taborniki napram šolam veliko bolj umaknjeni zunanjemu nadzoru, saj je težko vedeti, kaj točno se dogaja daleč stran v gozdovih, kot prostovoljna ter zasebna organizacija pa so s tem daleč od tega, da bi bila državna odgovornost.

Vendar otroci v tem filmu nočejo zaščite. Njihovi vodniki jih učijo pijančevanja in spolnosti, ti isti vodniki celo izgubijo cel trop 5-letnih otrok v gozdu mušnic ter to pogruntajo šele kakšen dan kasneje. Vendar so otroci enotni: s takim redom je vse v redu! Še več; tisti, ki jamra čez status quo, je mevža! Tako kot si režiser najbrž želi, da bi bilo s takim filmom vse v redu; da ne bi bilo feminističnih cenzork, ki bi ugotovile, da je film žaljiv, morda celo v nasprotju z ustavo in dejanskimi evropskimi direktivami. Režiser je že vnaprej sporočil svoji vdani publiki: če se spravijo na nas, mi stojte ob strani!

Gorenjsko inšpektorico, ki gre vsem na živce, prefrigani taborniki na koncu le preženejo: pa ne tako kot Kekec, ki je Bedanca ugnal v kozji rog z intelektom – naši taborniki uporabijo metode psihičnega in fizičnega zastraševanja v obliki izmišljene, zaigrane seanse, zaradi katere njihova »Krotilda« vsa napsihirana zbeži v svoj šotor medtem ko se ji ostali smejijo, nato pa ji mladi nadobudneži v šotor spustijo še 4 vedra komarjev. Ne samo, da je ideja pregona nekoga z uporabljanjem psihološkega in fizičnega ustrahovanja za dosego ciljev grozljiva, v oči bode še eno zelo očitno sporočilo; pri seansi in pregonu pomaga tudi tisti mladi 20-letni vodnik, ki je imel z dotično Gorenjko (ki je imela, mimogrede, katastrofalen umetni gorenjski naglas) koitus. Sporočilo je torej to, da se žensko po seksu zavrže; da je seks res le spolni akt, da ni treba biti navezan na druge, da njihova morebitna čustva niso pomembna in da se lahko po tem, ko si »babo pokavsu«, nad njo še izživljaš.

Po premieri sem odšla do Mihe Hočevarja ter ga povprašala o vsem naštetem ter o tem, kaj si misli o vplivu teh sporočil na otroke. Brez da bi umaknil pogled z ekrana, na katerem so vrteli košarko, mi je neprijazno odgovoril, da gre za »preigravanje šablon«, ter mi šele po vztrajnem moledovanju razložil, da to pomeni ironiziranje stereotipov in klišejev. Vsi vemo, da to deluje le v satiri, satira pa je zrela zvrst, primerna za zrelo občinstvo, ki je že dokončalo proces adolescence ter zna selektivno sprejemati vrednote iz okolice. Satire 5 do 12-letniki večinoma pač ne razumejo; ne, ker bi bili neumni, temveč zato, ker so premalo izkušeni. Ker so še v fazi, kjer od svojih vzornikov povsem evolucijsko sprejemajo vrednote neselektivno. Da sploh ne omenjam, da Gremo mi po svoje 2 ni nikakršna satira; pri satirah ni nikakršnega poistovetenja z junaki, temveč se na koncu razvije v gledalcu gnus do njih ter refleksija na družbo. GMPS2 pa le izrablja poceni fore, ki temeljijo na klišejih, da izvabi iz nezrelega občinstva čim več haha-jev na predstavo, brez da bi pomislil na vzgojno funkcijo, ki jo ima pri tej generaciji.

Zato naprošam tako režiserja kot vse sponzorje, ki so prispevali denar za ta sramotni proizvod slovenske filmografije (Carrero, Kekca, Tevo, Mercator…), da še enkrat premislijo podporo tej taborniški anti-Odisejadi ter predvsem vse starše, da si ogledajo film skupaj z otroci ter jim pri vsaki sceni razložijo, kaj vse natančno je na njej sramotno, nazadnjaško in nestrpno. 

PREDLOG: ENOTNE POKOJNINE

 “Najnižja pokojninska osnova za tiste pokojnine, ki so uveljavljene letos, znaša 758 evrov, najvišja pokojninska osnova pa 3034 evrov, je na današnji seji sklenil Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Najnižja pokojnina znaša od začetka letošnjega leta 197 evrov, so sklenili.” – Delo, 28.05.2013

Marsikateri starejši živijo globoko pod dostojanstvenim nivojem; veliko jih mora po dnevni obrok na Karitas, ne morejo več finančno pomagati otrokom in vnukom, domovi za starejše pa so čedalje bolj prazni, saj si jih marsikdo ne more več privoščiti. Po drugi strani tudi čedalje več mlajših težje shaja in v svojem težkem položaju posledično očitajo upokojencem, da jih je večna vseprisotnost Desusa v vladah rešila pred enakovrednim nošenjem bremena krize (ki že tako ali tako ni nekaj, za kar bi bili kateri koli od teh dveh družbenih skupin krivi), zato naj bi se to v večji meri preneslo v delovno aktivno prebivalstvo. Na tem ni nič novega, nič presenetljivega – medgeneracijska toleranca dosega dno, saj so tako upokojenci kot mladi brezposelni diplomanti za nastalo situacijo bolj kot ne prenašajo odgovornost drug na drugega, čeprav bi bilo potrebno prave krivce poiskati povsem drugje.

Kot  je jasno razvidno iz uvodnega citata in tudi splošno znano vsem pri nas, je dihotomija med najnižjo in najvišjo pokojnino ogromna. Uveljavila se je vsesplošna doktrina, da se ljudi tako iz nižjega kot iz višjega razreda ne sme porivati v šok, kjer bi v pokoju prejemali čudaško vsoto denarja, ki jim ne bi bila vsaj rahlo znana. Zato nekateri živijo v pokoju dobro, si lahko privoščijo varovano stanovanje ter hodijo na redne počitnice, drugi pa komaj shajajo - zdi se, kot da je država pozabila, kaj pokojnina sploh je, oz. bi morala biti; ko posameznik ni več sposoben opravljati dela, je prejemnik denarja za dostojno starost (in preprečevanje socialnih problemov); s tem, ko je vključen v ta socialni program. Pa vendar, socialna pomoč v vseh drugih primerih deluje egalitarno - pri zdravstvenem prispevku se zneski plačila posameznikov glede na plačni razred zelo razhajajo, vendar smo na koncu vsi deležni enake pomoči. Tudi pri evropskih kohezijskih skladih (huh, že ime pove vse) gre skoraj za moderni socializem. Zakaj torej ima Slovenija, po ustavi samodeklarirana socialna država, tak problem pri vzpostavitvi bolj filantropskega pokojninskega sistema?

Uvedba enotnih pokojnin bi (kljub socialističnemu prizvoku) rešila kar nekaj težav. Tovrstna ureditev seveda ne bi pomenila, da bi bivši predsedniki naenkrat hodili k Rdečemu križu; le vsem ljudem bi zagotovila dostojanstvo na stara leta, saj bi bila občutno višja kot tiste najnižje sedaj (po svojih skromnih izračunih sem iz števila pokojninskih upravičencev, katerih je 603 583 €, ter povprečnega mesečnega izdatka za pokojnine, ki znaša 401 836,3 €, prišla do enotne pokojnine, ki bi mesečno bruto znašala cca. 700 €. Vir: zpiz), zvišala pa bi se seveda na račun znižanja najvišjih pokojnin. Kot kriterij za višanje ali nižanje te pokojnine bi se lahko upoštevala le in izključno delovna doba; tako bi bolje nagradili le tiste, ki so več časa delali. Z enotno pokojnino bi lahko tudi več starejših finančno pomagalo svojim otrokom in vnukom, kar bi omogočilo več medgeneracijske strpnosti in solidarnosti. Tako bi predvsem zagotovili, da bi imeli vsi brezskrbno starost, večjo možnost bivanja v domu za starejše, mlajši pa bi postali tudi bolj razumevajoči do situacije, v kateri smo se trenutno znašli vsi skupaj in jo moramo skupaj tudi prebrosti. In še enkrat ponavljam; nihče nam ne bi preprečeval, da si tekom delovne dobe ne bi sami privarčevali dovolj za razkošno starost - s tem sistemom bi le preprečili človečnostni propad naše družbe; družbe, ki bi morala v času krize še toliko biti ponosna in paziti na ohranjanje dostojanstva prav vseh, še najbolj pa tistih najranljivejših družbenih skupin.

Zakaj koncept mainstream punka ni uspel

Mainstream punk, si boste rekli? Seveda, v šestdesetih so bili konec koncev tudi Clashi glavi tok – ker so bili tako radikalno carski, tako sveži, in so v mladih, izgubljenih najstnikih v povojnem svetu ter hladni vojni prebujali smisel. Clashi so bili glavni na sceni, se pravi res totalen mainstream; ker še ni prišlo do globalizacije, do hitrega zadovoljevanja potreb, ker si za catchy komad lahko uporabil več kot 4 akorde in ker je bil svetovni attention span daljši od 7 sekund. Clashe so pač poslušali vsi. Njihova glasba je bila carska; popularna, za katero se je v tistih časih zahtevalo predvsem, da je bila sveža in »groovy«. Peli so sicer o kompleksnih, alegoričnih rečeh; njihova besedila so bila (predvsem po zaslugi pokojnega Joea Strummerja) naravnost genijalna in so skrivala v sebi tisoč in en pomen ter tisoč in eno referenco, denimo na špansko državljansko vojno, neoliberalizem, ropanje bank, zgodnje začetke globalizacije in represivno, avtoritativno policijsko vedenje v Brixtonu. Ko so izdali Rock the Casbah, ni nihče niti približno vedel, kaj naj si misli; komad je bil blazno plesen, vendar preprosto čuden in nihče ni povsem vedel, o čem sploh govori; vseboval tako arabske kot judovske besede, ki so se prepletale v refrenu »SHAREEF DON'T LIKE IT«, v videu pa so pred naftno črpalko trije napol razgaljeni suhci skakali ob vznemirjenem pasavcu ter bežečem šejku v kabrioletu. Bili so resnično revolucionarni, celo toliko, da so s vsakim komadom spreminjali mladostni žargon; v urbanem slovarju še danes fraza »rock the casbah« pomeni »neuboganje ukazov oz. delanje po lastnem prepričanju in občutku za prav, četudi je prepovedano«. Clashi so si torej lahko privoščili tovrstno ekscentričnost, ker so bili preprosto genijalni.

Dandanes pa je punk že tako mrtev, da ga še najbolj prepoznamo po geslu »punk's not dead!«. Clashi so dandanes totalno alternativni; med mladimi vsaj, starejši se jih večinoma seveda nostalgično spominjajo. Vendar je za kratek trenutek v moderni zgodovini enaindvajsetega stoletja en album prodrl na evropsko in ameriško sceno ter izstrelil prav tako tri suhe, nezdrave, pobarvane in v črno oblečene mladce med zvezde. Imeli so se za pankerje, preklinjali so kot pankerji, s penisi so mahali na koncertih in si redko umivali lase. Publika jih je ljubila. Kako to, boste porekli; v tistem času so bile pa ja na vzponu r'n'b deklice s čvrstimi trebušnimi mišicami, kakršni sta Beyonce in Shakira. Kako so ljudje lahko zopet padli na pank?

Green day so na sceno stopili medtem ko je bil Bush mlajši guverner Teksasa, njihov najbolj vseprepoznaven uspeh pa je vzcvetel šele leta 2004, ko je bil Georgie boy že globoko v Iraških vojnah ter strašenju ameriške populacije. Ignorantska, apatična splošna javnost ZDA se je v tistem času začela prebujati; prej je bila kritika politike in označevanje njenih akterjev naloga, hm, kakšnih veledoktoriranih političnih antropologov, kakšnega Noama Chomskega torej. Bush pa je vse naredil tako preprosto; s tem, ko ni razlikoval med »United States« in »United Nations«, je še povprečen Američan dojel, da se lahko napram W-ju počuti superiornega. Problem je bil seveda v tem, da je bil Bush takrat superioren; ker je bil na oblasti, ker je lomastil po socialnih pravicah, ker je začenjal vojne, širil strah pred terorizmom, rihtal službe prijateljem in zraven dajal še butaste izjave. Sovraštvo do Busha je kaj kmalu postalo pravi nacionalni šport; po javnomnenjskih anketah ga je podpirala le še četrtina volilnih upravičencev. Zato je vsak vsaj delno urbani in liberalni Američan kmalu postal prav zares jezen, ne le amuziran s strani predsednikovih besednih lapsusov.

In naenkrat, bum, Green day, bend, ki se ima za prave pravcate pankerje, ki si barva lase, se oblači isto ter po formaciji blazno spominja na stare dobre Clashe in razkazuje svoje penise med koncerti, izda nov album. Naslov: Ameriški idiot. Eno leto po začetku napada na Irak. Pesmi so bile, iskreno rečeno,  kljub njihovi manistreamovstvosti kar decentne.  Decentne v mainstream smislu seveda; aranžmaji so bili »overproduced«, refreni so se začeli pred iztekom prve minute komade (kar je značilno za moderni pop!), peli so o odtujeni družbi in o ničemer konkretnem, zato se je lahko to apliciralo na vse probleme in vse ljudi. Saj veste, tako kot Katy Perry danes poje o tem, da jo bomo že slišali rjoveti. Šlo je za povprečen ameriški self-empowering album, album, ki je opogumljal ljudi, naj ne razmišljajo, temveč naj mislijo nase in rinejo naprej. Tako decentne, da so bile vsem naenkrat všeč. Pank je oživel! Hura! Konec družbene apatije, premagajmo Busha! Medtem ko je Bille Joe kričal v mikrofon »NOW SING ALONG TO THE AGE OF PARANOIA!«, so postajali velepopularni.  Seveda, narod je bil v krizi; finančni in moralni. In končno so tudi oni dobili super pank bend.

Vseeno, Green dayeva popularnost do danes ni preživela; navadno na sceni je tako, da se zvezdniki istega žanra izpodrivajo, s tem je čisto vse okej, to je povsem evolucijsko. Ampak če dobro pomislimo, ni njihovega manistream pankovskega eksperimenta 21. stoletja nihče nadomestil. Kako to? Kam je šla njihova publika? Nazaj k Shakiri? Očitno res. V ZDA namreč še vedno nastajajo in delujejo genijalni new punk bendi, denimo NOFX, vendar jim popularnost po padcu Green daya ni narasla - kot da bi imeli že od začetka drugo ciljno publiko.

Green day je na svoje albume zbasal tudi veliko ljubavnih pesmi in se predvsem spodletelo loteval kompleksnih alegorij; še več, fantje jih sploh niso želeli, niti ne znali uporabljati; direktno so jokali, da so puške slabe in naj jih nehamo uporabljati. Metoda » tell, don't show« je ena izmed najbolj ameriških stvari na tem planetu in kaže jasno nerazumevanje kritične umetnosti ter panka v sami osnovi. Kar je razlikovalo Clash ter mnoge druge pank carje od Billieja Joela in druščine, je ravno dejstvo, da se prvi ne derejo tovrstnih očitnosti. In ravno te očitnosti so tisto, kar spravlja Green day v položaj komercialnega, mainstream benda, ki po padcu Busheve vlade zaradi vsesplošnega zadovoljstva in povračilne ljudske apatije ni več mogel uspeti. Njihovo občinstvo je bilo pač družbeno angažirano šele ob krizi, ki se je dotikala njih zelozelo osebno. To je tisto, kar je delalo mainstream pankovske poslušalce sebične. In prav to je tista apatija, iz katere so znali prav Clashi izvleči mlade po vsem svetu; tista apatija, v kateri mladi ostajajo dandanes.