Kaj je z nami sploh narobe?

Pred par leti je Bruce Možati Willis posnel še enega v vrsti svojih apokaliptičnih filmov, ki pa je bil kljub precej svareči in predvsem izvirni ideji (hm, morda prav zaradi nje) povsem spregledan. Distopični Surrogates (2009) prikazuje plastične »nadomestke«, prelepe verzije vas samih, kako robotsko strašijo po vašem dolgočasnem vsakdanu, medtem ko jih vi žalostni in osiveli upravljate iz lastnega kavča. Odtujenost med ljudmi se kaže predvsem v njihovi odtujenosti od smrti – smrt postane v zanalogirani fejsbuk družbi fantomska, oddaljena, neresnična, kar je na nek način logično; bolezni se praktično ne širijo več (čeprav nihče ne omenja raka, hm) in če vašega surogata zgazi avtobus, to za vas ne predstavlja večje komplikacije od spletnega naročanja novega podaljška. Ampak kako bi to sploh lahko bilo povezano z našo generacijo? Z generacijo Y, ki je odraščala s pokemoni in Britney Spears? Z generacijo, ki sploh ni imela in nima plastičnih superjazov. Kaj je torej nas tako zavozilo?

Večina ljudi bi znala našteti možne razloge za našo že povsem zlajnano pasivnost; pomanjkanje zrelostnih izpitov (konec vojaške obveznosti, konec zgodnjih in nezadrogiranih porodov), manj smrti v družinah zaradi staranja prebivalstva (posledično kasnejše soočenje s smrtjo in prevzemanjem večje količine odgovornosti), manj služb zaradi staranja prebivalstva (daljša odvisnost od staršev) in  seveda vseobsegajoča dekadenčna sekularna družba, ki nam odžira temeljna vprašanja in odgovore o smislu. Tako dandanes pač nastane propadel najstnik. In to konec koncev ni nič novega – vsaka srednješolska profesorica sociologije bi vam znala to zdrdrati, če bi jo zbudili sredi noči.

Absoultno podcenjena pa je v primeru analiziranja pasivnosti mladih informacijska tehnologija – razen seveda, če se ozremo na paranoično, status-quojsko podeželje (pa sploh ni treba iti v Indiano!), kjer v že pregovorno tematsko bolj raznolikih skladbah glasbeniki že leta dolgo jamrajo čez digitalizacijo - eden izmed blazno popularnih govejih komadov ta trenutek nosi naslov "FEJST BUKOVA" GENERACIJA, njega pojoči bend (opa, ansambel) Biseri pa je sestoji iz pripadnikov dejanske (pa čeprav so na njihovo odraščanje najbrž manj vplivali pokemoni) generacije y, ki jo digitalizacija hudo (ter strašno hudomušno!) moti. Popularen v teh dneh je na radiu Veseljak tudi komad nekoliko starejšega ansambla, ki prepeva o tem, da so fantje dekletom nekoč prepevali pod okni, danes pa »je glavni sms«. Ne bomo razpravljali o okusih in kvaliteti, vendar moramo priznati, da le redkokateri urbanizirani glasbenik tako prodorno nerga čez informacijsko družbo.

Nekaj je torej gotovo šlo narobe, če nas periferija opozarja na naše probleme, medtem ko naj bi bili mi iz urbaniziranih območij tisti ta napredni in vizionarski. In če je za podeželje značilno karkoli, je žal to še vedno »zaostalost«, zato se je nemara res vredno zazreti v preteklost ter poskusiti uvideti našo digitalno zmoto - spomnimo se Jevgenija Onjegina , kjer sta se Lenski in on kot veleprijatelja v ŽIVO sprla in posledično pristala na dvoboj, čeprav si tega nihče od njiju ni zares želel. Vendar sta držala obljubo in se spopadla – sicer je sporočilo tega dela, da so častni dvoboji sila neumni, kajti Lenski je povsem nesmiselno ubit, Jevgenij pa blazno zatravmiran. Vendar lahko tu razberemo še en fenomen, ki ga v današnjem IT svetu ni več – držanje obljub. V starih časih so si segli v roko ter tako dodali čustva, kaj čustva, moralno zavezo tej obljubi, kar pa sploh ni veljalo le v primeru častnih spopadov ter porok; tudi pri poslovanju si si segel v roko, se pogledal v oči in posledično povsem psihološko zadevo poosebil; če se boš ti izneveril poslovnemu partnerju in ga ogoljufal, si grozna oseba. To te bo preganjalo v spanju.  Seveda, en argument za ta fenomen je preklerikalna družba starih časov, kjer te Bog kaznuje za tovrstne grehe. Vendar Jevgenij ni bil veren – obljuba je pač nekaj veljala. Dandanes imamo pogodbe, ki so le list papirja, odtujen človeku in njegovemu ravnanju. Nihilizem je torej povsem direktna posledica birokratizacije – ta problem je seveda nastal že daleč pred časom naše slavne generacije y, vendar le pri poslovnih rečeh, zato je bilo malo manj očitno. Tolažili so se, da je narava kapitalizma pač kruta, zato moraš biti v poslovnih odnosih krut tudi ti. V resnici pa smo mi še toliko bolj zavoženi ter mevžasti, ker tudi medčloveške odnose rešujemo preko posrednika – preko pisane besede (pa naj še toliko ljudi govori, da je mrtva). Blokirane številke, samodestruktivni mejl naslovi in enigmatična uporabniška imena na youtubu omogočajo le vladnim agencijam, da res poznajo našo identiteto, kar je pravo nasprotje interakcije v preteklosti, kjer so te najbolje poznali tisti, ki so ti bili najbliže; puščamo se namreč preko smsov, kregamo se preko fejsbuka, hvalimo se preko glasujzame.si. Gledano iz te perspektive imata torej oba prej omenjena goveja komada povsem prav – res smo grozni in digitalni. Vendar oba prideta le do zaključka, da je IT družba slaba, ker ni tradicionalna – ne, ker bi z njeno pomočjo ljudem odtujili odgovornost in jo fantomizirali, tako kot je to prizadelo praktično celotno populacijo v surogatih, kjer lahko gledamo propad povsem ljubečih zakonov le zaradi nezmožnosti razbranja čustev z obraza, napačnih interpretacij in konec koncev tudi zaradi »razodgovorjenja«. Karkoli naredite vi, je v bistvu naredil vaš robot, torej sploh niste krivi vi; konec koncev se zato model iz Enole Gaya ni nikoli zares počutil krivega za zakrivljenje 200.000 rakov šcitnice ter še več smrti. Pač kliknil je na gumb, linearnih posledic tega povsem preprostega dejanja pa ni nikoli videl.

Generacija y naj bi bila poleg vseh naših že poprej naštetih slabih lastnostih znana tudi po tem, da je zadnja v vrsti, ki ni od malih nog odraščala z mobiteli in računalniki, tako da ne skrbite preveč - rojeni po letu 2000 bodo napram nam najbrž povsem nesocializirani in še bolj sebični, kajti v povprečju bodo preživeli veliko časa med igranjem Angry Birdsov, ker bodo starši zaradi napornih služb napornega kapitalizma preutrujeni za analogno interakcijo. Poleg tega družba vedno napreduje oz se radikalno spremeni šele v času največje krize; v filmu surogati se svet premakne in človeštvo oživi, se poveže, postane solidarno in se predvsem znebi teh groznih nadomestkov (!) šele ob neposredni nevarnosti; ko zlobnež ustvari virus, ki preko nadomestka ubije uporabnika. In ja, upravljalci surogatov kljub varirani starosti predstavljajo prav tisto družbo, kakršno bi ob staranju (s svojim naborom digitalnih vrednot) znala ustvariti naša generacija, generacija y – najbrž ni naključje, da se film dogaja v letu 2054, ko bo naša generacija »glavna na sceni« ter bodo vsi omembe vredni izumi, smernice, vrednote ter dosežki družbe njeni. In kot že rečeno, samo nekaj apokaliptičnega nas mora dregniti, pa bomo prav čudoviti (tudi sicer menim, da smo kar v redu) in predvsem – dedigitalizirani; glede na število tako finančnih kot ekoloških kriz pa to sploh ne bi smelo  biti problem.

ACTA ali kako strašiti množice

Protestov proti pohlepu finančnega kapitala v Ljubljani se je v veliko lepšem vremenu udeležilo 2000 protestnikov, nedavnega proti ACTI pa kar 3000 – zakaj? Nam internetna svoboda res pomeni več od dostojnega življenja nekaterih? Nam brezplačna glasba in filmi pomenijo več od zdravstvenega varstva in služb? In kaj sploh je ta zloglasna ACTA? Vse, kar slišimo v zvezi z njo, ima negativen prizvok – in na nek način je to prav: konec koncev jo JE spravilo skupaj par ogromnih lobijev in res krši naše pravice. In res bi lahko ostali brez zastonj filmov.

Pa vendar, na vse je potrebno pogledati iz treznega vidika – prvo kot prvo, ACTA ne bo stopila v veljavo, dokler je ne potrdi Evropski parlament, ta pa je najbrž ne bo že zaradi množičnih protestov in dejstva, da nima ACTA prav nič skupnega z evropskimi načeli osebne svobode, demokracije in pravičnosti. Seveda obstaja opcija, da isti veliki zlobni lobiji podkupijo večji del parlamenta, a glede na to, kako nerodno so se lotili vsega drugega, se to ne zdi preveč verjetno.

ACTA je namreč napisana izredno površno in slabo – več pravnikov je že preučevalo ta dokument in se čudilo nad zahtevami, saj sploh niso jasno razvidne. Tako je; nikjer ni točno zapisano, kako naj bi se kaznovalo prestopnike in kakšni naj bi te njihovi prestopki sploh bili. Interpretacija je tako prepuščena državam samim in težko bi jih kdorkoli terjal za »nevestno sledenje sporazumu«. Najbolj zabaven stavek, ki stoji čisto sam v alineji brez obrazložitve je "Poštena uporaba ne bo omejena«. Mi pa si lahko mislimo svoje.

In čeprav je ACTA vseeno precej slab način omejevanja internetnih komunikacij (posega v človekove pravice, napisana je bila v tajnosti in sprejeta le s strani državnih inštitucij, ne pa tudi s strani ljudstva itd.), se nas večina na žalost ne zaveda, da je bil dosedanji način delovanja medmrežja slab in potreben spremembe. Internet je ogromno igrišče brez čuvajev, polno igel in neznancev, ki na nas prežijo v temi. Poln ljudi, ki kradejo – identitete, denar iz bank in konec koncev tudi glasbo. Internet je nevaren in neomejen – v 21. stoletju, ko si domišljamo, da je svet urejen s tem, da sodimo vojnim zločincem za petdeset let nazaj in ukinjamo jedrske reaktorje, se vmešavamo v tuje vojne in nadziramo velikost piščancev, je prava sramota, da je največje, najbolj razširjeno in najvplivnejše komunikacijsko sredstvo povsem brez nadzora in pravil. To se ne more vleči v neskončnost, na kar vsi po vrsti pozabljamo: neomejenost pri internetu je trenutno tako velika, da nam bolj škodi kot koristi. Spominja na stanje, ko je demokracija tako velika, da bi ji lahko rekli anarhija. Svoboda delovanja se je izkrivila do te mere, da lahko Facebook shranjuje naše podatke in manipulira z njimi, da lahko pedofili neomejeno objavljajo fotografije svojih žrtev in se zraven naslajajo nad tujimi. Svoboda je tako velika, da lahko vsak reče, kar želi. Da se lahko širijo najbolj skrajne ideje neonacističnih skupin tipa Blood&Honour, ko na forumih vsi skriti za vzdevke debatirajo o najboljšem genocidu, ki bi ga lahko izvedli nad etničnimi manjšinami. In nekega dne ga bodo, oziroma so ga – najodmevnejši primer »internetnega terorista, ki je svoje ideje uresničil analogno« je norveški skrajnež Anders Breivik. Svoj manifest je pod psevdonimom (no, ne preveč težkim: ime mu je bilo Andrew Berwick) mirno objavil in na Youtubu v svojih posnetkih nagovarjal konservativce k nasilni vstaji. Če bi bilo na internetu več nadzora in se ljudje ne bi mogli skrivati za uporabniškimi imeni, bi Breivika lahko prejeli pred katastrofo.

Zadnje čase je torej moderno biti protestnik . Pa vendar vsem  polagam na srce, da je neumno protestirati proti stvarem, ki jih ne razumemo in predvsem proti stvarem, ki jih ne preberemo – nedavni protesti to dokazujejo, z njimi pa smo dosegli predvsem to, da naših prihodnjih prošenj nihče ne bo vzel resno. Če so jih kdaj sploh.

Manipulacije so na žalost povsod in vsak od nas si prizadeva, da bi se jim izognil – da bi ohranil trezno glavo in se upiral stvarem, ki nam jih vsiljujejo, da bi bil upornik. Pa vendar se nas tako lahko prepriča, kako naj bomo uporniki in proti čemu naj se upiramo, da sploh ne opazimo, da so nas spet zmanipulirali -  čeprav drugi ljudje! Pa naj bo to Anonymous ali (če spomnim na lansko uničenje parlamenta) cela četa študentskih servisov.  Še posebej, če manipulacije potekajo preko internetnih medijev. In še posebej, če imajo od njih korist prav te organizacije – ne glede na to, da ima Anonymous par dobrih ciljev, se zavedajmo, da bi najhujša interpretacija sporazuma ACTA uničila prav in v prvi vrsti – njih.

OD BESED K REŠITVAM: Lokodavek

Trenutno ga v Sloveniji ni človeka, ki ne bi jamral o gospodarskem razsulu, pa vendar vsi rešitve vidimo le v preusmerjanju šolstva in morda odpiranju tujim investitorjem, čeprav bi bila še optimistično gledano to le kaplja v morje. Ne samo slovensko, temveč tudi evropsko (čeprav v veliko manjši meri) in celo ameriško (npr. Jobsova selitev jabolčne proizvodnje na Kitajsko) gospodarstvo je v krizi zaradi cenejše proizvodnje drugje, to dejstvo ni kaj preveč šokantno in nič senzacionalnega ni na tem, da sadni jogurt posledično vidi 4x več sveta kot mi, preden ga končno zaužijemo. Pomanjkanje lastne proizvodnje v primarnem, sekundarnem in tudi terciarnem sektorju pa vseeno ni nerešljiv problem in da, obstajajo manj drastične rešitve od tistih, ki bi nas spremenile v, hm, denimo Severno Korejo.

 Velik del problemov bi rešil preprost »davek na oddaljenost«, kateremu bi seveda lahko nadeli bolj glamurozno ime, denimo »lokalnostni davek«. Čim več kilometrov bi moral ta izdelek premostiti od kraja izdelovanja (tudi vsa potovanja embalaže in surovin bi se seštela) do končnega najboljšega soseda, tem višja davčna stopnja bi se obračunala nanj. Seveda bi kupljen znotraj recimo 50 kilometrov stran od mesta »spočetja« bil obdavčen strašansko nizko (okoli 5%), oz po veliko manjši davčni stopnji, kot so živila danes, s čimer bi spodbujali domačo proizvodnjo in zmanjšanje brezposelnosti. Po agrarnem razcvetu bi se seveda tovrstna obdavčitev prenesla tudi na druge izdelke, npr oblačila in tehniko. Z lokodavkom bi lahko veliko privarčevali tudi na  bencinu (saj bi veliko manj prevažali stvari naokrog), ki se bo v prihodnosti še bolj rapidno dražil (pa naj naša vlada populistično še toliko niža trošarine).

Slovenija ima cca. 20% samooskrbo, kar v primeru še enega baby booma v kombinaciji s hujšo epidemijo kakšnih norih krav pomeni katastrofo, četudi sploh ne pomislimo na kakšno res kataklizmično opcijo, denimo, hm, jedrsko vojno. Lokodavek bi prisilil ljudi v zagon lastne proizvodnje, v uresničitev tistega na videz utopičnega ideala trajnostnega razvoja, sploh pa bi nova podjetja lahko vzcvetela v kombinaciji s prijaznim državnim začetnim kapitalskim darilom za nove kmetijske dejavnosti (vlada bi v prvem obdobju po uvedbi davka zaradi nepripravljenosti trga lahko dobila veliko denarja od prodaje po novem dragega kitajskega česna).

 Tovrstna (priznajmo si, malo pa že) boleča tranzicija bi nas popeljala v veliko boljše čase, s kakršnimi se stoično soočamo danes in pridno čakamo, da minejo - kajti prav nič ne pomaga, če ruralno ministrstvo pridiga o tem, naj jemo jabolka iz Spodnjega Dupleka in nam na nacionalki predvaja fantastično slastne prikaze pridnih slovenskih kmetov ter majhnih, piškavih nešpricanih sadov slovenske zemlje. To je približno tako, kot če profesor gimnazijcem reče, naj se učimo sproti. Druge opcije zapravljanja prostega časa so pač bolj mikavne - šele ko nam test diha za ovratnik (1 dan prej), se zabubimo pred učbenikom in si stlačimo najpomembnejše fakte v glavo. Tako je tudi z gospodarstvom in na tem sloni celotna pravna država – brez resnih sankcij ni upoštevanja pravil. Ne moremo na silo zaposlovati ljudi z raznimi staži »diplomanta raziskovalca« , če obenem konzumiramo izrecno tuje proizvode in čakamo, da nebeška luč gospodarskega razcveta posije na nas.  

A vendar - najbrž nihče ni zares pripravljen na tako očiten in večmuhovski korak; pa čeprav le zato, ker ideja konceptualno spominja na plansko gospodarstvo in neeklektična, rigidna ideologija žal vedno vodi naša ravnanja– četudi to pomeni vzdrževanje mukotrpnega statusa quo dokler ne zmanjka nafte in ostanemo sami s tremi polji koruze za utišanje dveh milijonov lačnih ust. Tovrstna obdavčitev bi bila nekaj, čemur bi že iz ekološkega vidika ploskala celotna Evropska unija in nas začela oponašati – sicer bi vse to spravilo v slabo voljo kakšne nizozemske agrarne mogotce, vendar bi Slovenija končno dokazala, da zmore vse, kar zmorejo drugi. Da sploh nismo hlapci, oziroma da smo vsaj zelo pogumni hlapci, če že ne drugega. Naj naša vlada še toliko časti močnega slovenskega duha in si prizadeva za odpravo brezposelnosti ter zagon gospodarstva; s tem cincanjem okoli formiranja lastne samooskrbe sporočamo svetu, da tudi sami mislimo, da nismo dovolj konkurenčni in sposobni; skrušeno priznavamo, da nam je še preskrba lastnih ljudi prevelik zalogaj.  Pozabljamo na našo rodovitno prst in presenetljivo zmerno onesnaženost napram drugim državam ter nesamozavestno dvomimo o obstoju kakršnekoli druge rešitve za trenutno situacijo razen morda globalnega kolapsa kapitalizma ter porajanja nove socio-ekonomske teorije, ki bi združila »best of both worlds«, seveda depresivno zavedajoč se utopičnosti tovrstne aspiracije. Rešitve za naše probleme pa obstajajo tu in zdaj – le uzreti jih moramo (četudi dišijo po čudaški mešanici merkantilizma, fiziokratizma in socializma).  

                                                                          

SAMOPOVZDIGNJENJE ROCK GLASBE

Glasba, hm, o njej bi se dalo napisati romane; le zakaj jo človeštvo sploh potrebuje? Celotno filozofijo lahko po mojem mnenju skrčimo na dve osnovni komponenti: na željo po zabavi (s pomočjo katere za kratek čas pozabimo na našo totalno življenjsko brezciljnost) ter katarzi (s pomočjo katere uvidimo lepoto v taisti življenjski brezciljnosti). Od praljudi naprej so se razvijale oblike glasbe, ki so obema potrebama dodajale ritmično razsežnost, ki je všečno spominjala na čutim centrom prijazno dinamiko koitusa, opiljeno z vedno novimi mantrami in psihološkimi prvinami. S tem magičnim pripravkom precej preprostega recepta se je dalo na veliko manipulirati z množico in predvsem njenimi čustvi. V današnjem svetu, kjer so »vse najlepše pesmi že napisane« in vsi najlepši žanri že iznajdeni, še kar vlada srce parajoče rivalstvo med »glavnim tokom« in »podzemljem«, generalizirano popom in rockom – poslušalci prvega naj bi bili po splošnem prepričanju skrajno simplistični, v-tla-zazrti nerazmišljujoči površinski kapitalisti, poslušalci slednjega pa vsi ostali, torej pametni, nepotrošniški uporniki, ki protestno spijo v istih tevicah že deset let in so praktično inkarnacija Nietzscheja. Zakaj? Zakaj lahko na podlagi glasbe delimo ljudi na večvredne in manjvredne? Prvih, mainstreamovcev, naj bi bilo (ok, že po imenu sodeč) veliko več, med tem ko naj bi bile vse temačne alternativne duše predstavniki nekakšne nepriznane intelektualne elite.  Zakaj? Zakaj je rock več vreden kot pop?

Če primerjamo sami zgradbi obeh žanrov, sta si v splošnem zelo podobni; za razliko od indieja (progresivni pop) in pa kakšnih Pink Floydov (progresivni rock) ne strmita k katarzi ali nadgrajevanju v smislu ustvarjanja kompleksnejših in kompleksnejših projektov, katere bi navdihovali različni vplivi. Pop in rock nista ustvarjena za razvijanje; rada imata tiste svoje 4 akorde ter refren pred eno minuto komada. Rada postavljata seksistične, čustveno-obarvane trditve brez samorefleksije. Rada imata energetsko nabite komade,  še več kot to; celo besedila so si neverjetno podobna tako po tematiki kot tudi po načinu razmišljanja; veliko opevanja ljubavi/baby/darling, včasih tudi alkohola, slabih razmerij, zabave, skaknja naokoli, norih noči, cigarette buttsov, prijateljev, itd. Tudi stopnja evolviranosti besednjaka ni pri rocku nič kaj višja kot pri popu; veliko rim na »do, you«, »me, we« ter presneto malo vplivov budizma in halucinogenih drog kot pri recimo prej omenjenima indieju in prorocku.

Tako pop kot tudi rock torej ne spadata v uvodno omenjeno drugo, katarzično skupino glasbe - oba sta preprosta žanra za zabavno; s parimi ljubavnimi baladicami tu in tam seveda želita svojim ovčicam nuditi vsaj esencialno mero duhovnega očiščenja, a njuna prednostna naloga ostaja pripraviti ljudi k plesu (pri rockerjih »ples« ni ravno primeren izraz, gre bolj za srdito udarjanje s pestmi v zrak in opletanje z glavo); ob popu ljudje plešejo zaradi pocukranih napevov, ob rocku zaradi všečnega »surovega žaganja«. Od posameznika je odvisno, kateri način sprostitve mu bolj odgovarja (spet ta predestinirana odvisnost lastnih preferenc od vzgoje, travm in  genetike) in po tej logiki se ljudje dejansko lahko razdelimo na »leve in desne«, torej rockerje in tiste skomercializirane, ampak res ne moremo reči, da je eden kaj dosti boljši od drugega. Še več, pop naj bi bil bolj kreativen in nagnjen k napredku skupaj z družbo, katero vestno predstavlja (ali nazadovanju, kakorkoli že pojmujete Davida Guetto in njegovo mešalko), rock pa naj bi kar stagniral pri istih bobnih, bas kitari, ritem kitari ter zakajenemu glasu pevca v črni majici dokler ga ne zadane kap.

In zakaj je rock sploh priznan kot nekaj več? Eden od bolj banalnih argumentov je, da je jezen, močnejši. Ker je trši od naših mehkih, univerzalnih, madonninih štiklcov. Pa vendar rock ni zares jezen, temveč kvečjemu konformističen; kot že rečeno so  njegova besedila vse prej kot uporniška, vse prej kot razmišljujoča in v svojem poskusu revolta rada trčijo ob kakšno povsem spregledano zanko ironije (Bon Jovijev zanesen poziv »We weren't born to follow! Come on and get up on your knees!«). Rock je po stopnji pretenciozne hipokrizije podoben kvaziintelektualcem, ki le citirajo druge. Pank je recimo legitimno jezno zveneč, kajti z besedilom o ozkoglednosti Bible belta svoj družbeni gnev ter obup nad lastno nemočjo potrdi; pank le ni kot rock, ki se samo dela jeznega, a v samem bistvu izkazuje očaranost nad neko nasmejano dečvo in njenimi fizičnimi atributi.                           Rocku zaradi konstantnih liričnih primerjav s pankom kdaj pa kdaj postane res nerodno ter poskuša skriti lastno ozkoglednost. Posledično se občasno loti petja o socialnih zdrahah, ki pa so generalno le jamranja o tem, da njim samim primanjkuje toplega obroka, cigaret in piva. Vse drugo opevanje sirot v Afriki je bolj kot ne U2-jevska izjema; pa sploh ne generaliziram, kajti če bi se motila, bi se rocku preprosto reklo pank, pa se mu ne. Še pop je bolj iskren od njega; ve, da ga nihče zares umetniško in družbenokritično ne ceni in to je čisto okej, ker je sprejel svoje mesto na zemlji. Ne kriči na svoje poslušalce, ker po tem nima nikakršne potrebe. Ves čas je prikupen, sladek ter obč brez kriz identitete. Pop ima sam sebe zares rad.

Rock torej raje ostaja pri samozanikanju, kar se vidno implicira tudi na prepričanje družbe; dober primer tega je recimo Plavi Orkestar; če greš na koncert Lepe Brene, vsi mislijo, da se ti je zmešalo, medtem ko so Saša Lošić in druščina tista prava glasba, resen bend brez botoksa, ki je dal albumu naslov »Smrt fašizmu!« (čeprav so v vsebini samega ploščka le prepotentne pesmi o lepih deklicah) ter je leta dolgo ustvarjal trdo, kompleksno diskografijo. V resnici je slednji že samo objektivno gledano bolj skomercializiran, saj se njihovi trije stihi v povsem nespremenjeni obliki nadaljujejo čez cel komad (samo ena kitica z eno rimo in en refren z eno rimo, ki se skozi pesem izmenjujeta – to je njihovo geslo, brez heca, poslušajte katerikoli komad), kar pomeni, da lahko vsak Slovenec s pol litra cvička v riti že po tretjini pesmi pritegne zraven povsem neznanega komada, kot da bi ga poznal od rojstva.                                                                                                                                                                              Če gojiš držo resnega družbenokritičnega,  antifa benda s sivimi baretkami in jazz kitaro, potem bi te moralo biti res sram, če sta tvoja največja hita nesrečno zaljubljeni ter posledično okajeni »Bolje biti pijan nego star« ter samo okajeni »Mi smo pijane budale«; Lepa Brena ima vsaj par antikapitalističnih komadov (»Čik pogodi«, »Mile voli disko«) ter priznava, da je skomercializirana, vendar ne toliko, da bi njeni komadi vsebovali le dve rimi (hmm, le zakaj ima »alternativni« Plavi Orkestar dandanašnji več oboževalcev kot ona?); in prav to je problem samovpovzdigovanja rocka, ki tako zmoti – ta nevzdržna, neopažena, vsesplošna hipokrizija ter povsem neutemeljeno prepričanje o lastni superiornosti.

Nedavno sem bila tudi na koncertu Majk in Partibrejkersov v Cvetličarni – fantje so tipični rockerji bivše juge, visoko cenjeni med glasbenimi kritiki, pa vendar nisem sama opazila nobenih presežkov na njihovem nastopu; kitarist ni niti enkrat resno zašvical ter je le zdolgočaseno premikal roko iz C dura na A mol, pevec pa se ni niti za ped odmaknil od svojega restriktivnega koda, dodatno obogatenega z mnogimi sočnimi kletvicami in kljub vidni ekstazi vseh rokerjev v dvorani nisem niti opazila prehodov med komadi. No, saj ne rečem, ljudje so uživali, pa vendar se niso v ničemer razlikovali od večera v tipičnem diskaču – pili so alkohol, flirtali z nasprotnim spolom, uživali v preprosti metrumski sestavi glasbe ter si prižigali cigarete zakonu navkljub. Prav nobenega indica nisem našla, zakaj bi bil njihov večer ter oni sami večvredni. In prav tu leži problem, kajti vedli so se, kot da so superiorni; čeprav naj bi bili vsi prisotni na rock koncertu leta (tudi Franci Kek, recimo) res odprti in »boljši« od drugih delov družbe, so se izkazali za nestrpne in subkulturno veliko bolj omejene od marsikaterih ljubiteljev ansambla Atomik Harmonik – par najbolj gorečih rockerjev sem po koncertu povprašala, zakaj je rock boljši od popa, a so že po pogledih sodeč so vsi intervjujanci svojih gojzarjih ter ledrjaknah v meni najbrž videli heretičarko, nevernico, glupnico v roza puloverju, ki ne razume, kaj »prava« glasba zares je. Ne trdim, da vem; a poskušam razumeti, čeprav vedno znova ugotavljam, da mi nihče ni pripravljen argumentirano obrazložiti svojega prepričanja. Vse skupaj res spominja na vpraševanje verskih stališč posameznika, kjer namesto filozofske debate večinoma treščiš ob hudo užaljenost in defenzivno pozo. Kadarkoli koga povprašam, zakaj je rock boljši od popa, naletim na jezno ponavljanje aksiomov tipa »ker je pač boljši!«. Pač je.

Problem se seveda nahaja v tem, da je umetnost dandanašnji tretirana kot povsem nedotakljiva in najabstraktnejša družboslovna veda (čeprav se jo dejansko da zelo dobro secirati in razložiti z vidika matematike, biologije, psihologije, inovativnosti), kar je v današnji (povsem paranoični) politični, verski ter v zadnjem času tudi umetniški korektnosti povzročilo, da se ne vprašuje tovrstnih preferenc posameznika. S takšnim odnosom do vseh naštetih področjih družba ne le strmi k stagnaciji, temveč kar k popolnemu nazadovanju; kaj se je zgodilo z  zagovarjanjem lastnega mnenja, razmišljujočega odnosa do lastnih vzgibov, retoriko in introspekcijo? Našteto namreč niso mehanizmi, ki bi vodili k tretji svetovni vojni in konstantni tenziji med družbenimi skupinami, ampak so dejansko vzvodi, ki omogočajo napredek, kar nam zelo jasno pokaže kakšna, hm, antična Grčija. Ampak smo, kjer smo. In seveda, v takšnem svetu še pri tistih treh neargumentiranih javnih političnih/verskih/umetniških debatah letno zmagajo najbolj glasni in najbolj napadalni - osebno ne poznam nobenega rockerja, ki ne bi imel vsake pol ure potrebe po tem, da zagruli znani vzklik »pop je navadno sranje«; iz kje izvira ta nenehna potreba po samopotrditvi, če ne iz tistega starega človeškega, črvivo skeptičnega, a vendar globoko podzavestnega zavedanja, da »ta vera morda le ni tista prava«; da ta izbira ni nič boljša od drugih, nič bolj overjena, nič bolj plemenita. V takšnem primeru je z dogmami o lastni superiornosti prežeta nestrpnost nemara res pravi korak k zadovoljnemu življenju ter samouresničitvi skupaj s svojo čredo.  Če nadereš celotno družbo ter se postaviš nadnjo, te zna celo ubogati ter predvsem – nikoli več vpraševati. Zveni kar malce preveč znano.