OD BESED K REŠITVAM: Lokodavek

Trenutno ga v Sloveniji ni človeka, ki ne bi jamral o gospodarskem razsulu, pa vendar vsi rešitve vidimo le v preusmerjanju šolstva in morda odpiranju tujim investitorjem, čeprav bi bila še optimistično gledano to le kaplja v morje. Ne samo slovensko, temveč tudi evropsko (čeprav v veliko manjši meri) in celo ameriško (npr. Jobsova selitev jabolčne proizvodnje na Kitajsko) gospodarstvo je v krizi zaradi cenejše proizvodnje drugje, to dejstvo ni kaj preveč šokantno in nič senzacionalnega ni na tem, da sadni jogurt posledično vidi 4x več sveta kot mi, preden ga končno zaužijemo. Pomanjkanje lastne proizvodnje v primarnem, sekundarnem in tudi terciarnem sektorju pa vseeno ni nerešljiv problem in da, obstajajo manj drastične rešitve od tistih, ki bi nas spremenile v, hm, denimo Severno Korejo.

 Velik del problemov bi rešil preprost »davek na oddaljenost«, kateremu bi seveda lahko nadeli bolj glamurozno ime, denimo »lokalnostni davek«. Čim več kilometrov bi moral ta izdelek premostiti od kraja izdelovanja (tudi vsa potovanja embalaže in surovin bi se seštela) do končnega najboljšega soseda, tem višja davčna stopnja bi se obračunala nanj. Seveda bi kupljen znotraj recimo 50 kilometrov stran od mesta »spočetja« bil obdavčen strašansko nizko (okoli 5%), oz po veliko manjši davčni stopnji, kot so živila danes, s čimer bi spodbujali domačo proizvodnjo in zmanjšanje brezposelnosti. Po agrarnem razcvetu bi se seveda tovrstna obdavčitev prenesla tudi na druge izdelke, npr oblačila in tehniko. Z lokodavkom bi lahko veliko privarčevali tudi na  bencinu (saj bi veliko manj prevažali stvari naokrog), ki se bo v prihodnosti še bolj rapidno dražil (pa naj naša vlada populistično še toliko niža trošarine).

Slovenija ima cca. 20% samooskrbo, kar v primeru še enega baby booma v kombinaciji s hujšo epidemijo kakšnih norih krav pomeni katastrofo, četudi sploh ne pomislimo na kakšno res kataklizmično opcijo, denimo, hm, jedrsko vojno. Lokodavek bi prisilil ljudi v zagon lastne proizvodnje, v uresničitev tistega na videz utopičnega ideala trajnostnega razvoja, sploh pa bi nova podjetja lahko vzcvetela v kombinaciji s prijaznim državnim začetnim kapitalskim darilom za nove kmetijske dejavnosti (vlada bi v prvem obdobju po uvedbi davka zaradi nepripravljenosti trga lahko dobila veliko denarja od prodaje po novem dragega kitajskega česna).

 Tovrstna (priznajmo si, malo pa že) boleča tranzicija bi nas popeljala v veliko boljše čase, s kakršnimi se stoično soočamo danes in pridno čakamo, da minejo - kajti prav nič ne pomaga, če ruralno ministrstvo pridiga o tem, naj jemo jabolka iz Spodnjega Dupleka in nam na nacionalki predvaja fantastično slastne prikaze pridnih slovenskih kmetov ter majhnih, piškavih nešpricanih sadov slovenske zemlje. To je približno tako, kot če profesor gimnazijcem reče, naj se učimo sproti. Druge opcije zapravljanja prostega časa so pač bolj mikavne - šele ko nam test diha za ovratnik (1 dan prej), se zabubimo pred učbenikom in si stlačimo najpomembnejše fakte v glavo. Tako je tudi z gospodarstvom in na tem sloni celotna pravna država – brez resnih sankcij ni upoštevanja pravil. Ne moremo na silo zaposlovati ljudi z raznimi staži »diplomanta raziskovalca« , če obenem konzumiramo izrecno tuje proizvode in čakamo, da nebeška luč gospodarskega razcveta posije na nas.  

A vendar - najbrž nihče ni zares pripravljen na tako očiten in večmuhovski korak; pa čeprav le zato, ker ideja konceptualno spominja na plansko gospodarstvo in neeklektična, rigidna ideologija žal vedno vodi naša ravnanja– četudi to pomeni vzdrževanje mukotrpnega statusa quo dokler ne zmanjka nafte in ostanemo sami s tremi polji koruze za utišanje dveh milijonov lačnih ust. Tovrstna obdavčitev bi bila nekaj, čemur bi že iz ekološkega vidika ploskala celotna Evropska unija in nas začela oponašati – sicer bi vse to spravilo v slabo voljo kakšne nizozemske agrarne mogotce, vendar bi Slovenija končno dokazala, da zmore vse, kar zmorejo drugi. Da sploh nismo hlapci, oziroma da smo vsaj zelo pogumni hlapci, če že ne drugega. Naj naša vlada še toliko časti močnega slovenskega duha in si prizadeva za odpravo brezposelnosti ter zagon gospodarstva; s tem cincanjem okoli formiranja lastne samooskrbe sporočamo svetu, da tudi sami mislimo, da nismo dovolj konkurenčni in sposobni; skrušeno priznavamo, da nam je še preskrba lastnih ljudi prevelik zalogaj.  Pozabljamo na našo rodovitno prst in presenetljivo zmerno onesnaženost napram drugim državam ter nesamozavestno dvomimo o obstoju kakršnekoli druge rešitve za trenutno situacijo razen morda globalnega kolapsa kapitalizma ter porajanja nove socio-ekonomske teorije, ki bi združila »best of both worlds«, seveda depresivno zavedajoč se utopičnosti tovrstne aspiracije. Rešitve za naše probleme pa obstajajo tu in zdaj – le uzreti jih moramo (četudi dišijo po čudaški mešanici merkantilizma, fiziokratizma in socializma).