SAMOPOVZDIGNJENJE ROCK GLASBE

Glasba, hm, o njej bi se dalo napisati romane; le zakaj jo človeštvo sploh potrebuje? Celotno filozofijo lahko po mojem mnenju skrčimo na dve osnovni komponenti: na željo po zabavi (s pomočjo katere za kratek čas pozabimo na našo totalno življenjsko brezciljnost) ter katarzi (s pomočjo katere uvidimo lepoto v taisti življenjski brezciljnosti). Od praljudi naprej so se razvijale oblike glasbe, ki so obema potrebama dodajale ritmično razsežnost, ki je všečno spominjala na čutim centrom prijazno dinamiko koitusa, opiljeno z vedno novimi mantrami in psihološkimi prvinami. S tem magičnim pripravkom precej preprostega recepta se je dalo na veliko manipulirati z množico in predvsem njenimi čustvi. V današnjem svetu, kjer so »vse najlepše pesmi že napisane« in vsi najlepši žanri že iznajdeni, še kar vlada srce parajoče rivalstvo med »glavnim tokom« in »podzemljem«, generalizirano popom in rockom – poslušalci prvega naj bi bili po splošnem prepričanju skrajno simplistični, v-tla-zazrti nerazmišljujoči površinski kapitalisti, poslušalci slednjega pa vsi ostali, torej pametni, nepotrošniški uporniki, ki protestno spijo v istih tevicah že deset let in so praktično inkarnacija Nietzscheja. Zakaj? Zakaj lahko na podlagi glasbe delimo ljudi na večvredne in manjvredne? Prvih, mainstreamovcev, naj bi bilo (ok, že po imenu sodeč) veliko več, med tem ko naj bi bile vse temačne alternativne duše predstavniki nekakšne nepriznane intelektualne elite.  Zakaj? Zakaj je rock več vreden kot pop?

Če primerjamo sami zgradbi obeh žanrov, sta si v splošnem zelo podobni; za razliko od indieja (progresivni pop) in pa kakšnih Pink Floydov (progresivni rock) ne strmita k katarzi ali nadgrajevanju v smislu ustvarjanja kompleksnejših in kompleksnejših projektov, katere bi navdihovali različni vplivi. Pop in rock nista ustvarjena za razvijanje; rada imata tiste svoje 4 akorde ter refren pred eno minuto komada. Rada postavljata seksistične, čustveno-obarvane trditve brez samorefleksije. Rada imata energetsko nabite komade,  še več kot to; celo besedila so si neverjetno podobna tako po tematiki kot tudi po načinu razmišljanja; veliko opevanja ljubavi/baby/darling, včasih tudi alkohola, slabih razmerij, zabave, skaknja naokoli, norih noči, cigarette buttsov, prijateljev, itd. Tudi stopnja evolviranosti besednjaka ni pri rocku nič kaj višja kot pri popu; veliko rim na »do, you«, »me, we« ter presneto malo vplivov budizma in halucinogenih drog kot pri recimo prej omenjenima indieju in prorocku.

Tako pop kot tudi rock torej ne spadata v uvodno omenjeno drugo, katarzično skupino glasbe - oba sta preprosta žanra za zabavno; s parimi ljubavnimi baladicami tu in tam seveda želita svojim ovčicam nuditi vsaj esencialno mero duhovnega očiščenja, a njuna prednostna naloga ostaja pripraviti ljudi k plesu (pri rockerjih »ples« ni ravno primeren izraz, gre bolj za srdito udarjanje s pestmi v zrak in opletanje z glavo); ob popu ljudje plešejo zaradi pocukranih napevov, ob rocku zaradi všečnega »surovega žaganja«. Od posameznika je odvisno, kateri način sprostitve mu bolj odgovarja (spet ta predestinirana odvisnost lastnih preferenc od vzgoje, travm in  genetike) in po tej logiki se ljudje dejansko lahko razdelimo na »leve in desne«, torej rockerje in tiste skomercializirane, ampak res ne moremo reči, da je eden kaj dosti boljši od drugega. Še več, pop naj bi bil bolj kreativen in nagnjen k napredku skupaj z družbo, katero vestno predstavlja (ali nazadovanju, kakorkoli že pojmujete Davida Guetto in njegovo mešalko), rock pa naj bi kar stagniral pri istih bobnih, bas kitari, ritem kitari ter zakajenemu glasu pevca v črni majici dokler ga ne zadane kap.

In zakaj je rock sploh priznan kot nekaj več? Eden od bolj banalnih argumentov je, da je jezen, močnejši. Ker je trši od naših mehkih, univerzalnih, madonninih štiklcov. Pa vendar rock ni zares jezen, temveč kvečjemu konformističen; kot že rečeno so  njegova besedila vse prej kot uporniška, vse prej kot razmišljujoča in v svojem poskusu revolta rada trčijo ob kakšno povsem spregledano zanko ironije (Bon Jovijev zanesen poziv »We weren't born to follow! Come on and get up on your knees!«). Rock je po stopnji pretenciozne hipokrizije podoben kvaziintelektualcem, ki le citirajo druge. Pank je recimo legitimno jezno zveneč, kajti z besedilom o ozkoglednosti Bible belta svoj družbeni gnev ter obup nad lastno nemočjo potrdi; pank le ni kot rock, ki se samo dela jeznega, a v samem bistvu izkazuje očaranost nad neko nasmejano dečvo in njenimi fizičnimi atributi.                           Rocku zaradi konstantnih liričnih primerjav s pankom kdaj pa kdaj postane res nerodno ter poskuša skriti lastno ozkoglednost. Posledično se občasno loti petja o socialnih zdrahah, ki pa so generalno le jamranja o tem, da njim samim primanjkuje toplega obroka, cigaret in piva. Vse drugo opevanje sirot v Afriki je bolj kot ne U2-jevska izjema; pa sploh ne generaliziram, kajti če bi se motila, bi se rocku preprosto reklo pank, pa se mu ne. Še pop je bolj iskren od njega; ve, da ga nihče zares umetniško in družbenokritično ne ceni in to je čisto okej, ker je sprejel svoje mesto na zemlji. Ne kriči na svoje poslušalce, ker po tem nima nikakršne potrebe. Ves čas je prikupen, sladek ter obč brez kriz identitete. Pop ima sam sebe zares rad.

Rock torej raje ostaja pri samozanikanju, kar se vidno implicira tudi na prepričanje družbe; dober primer tega je recimo Plavi Orkestar; če greš na koncert Lepe Brene, vsi mislijo, da se ti je zmešalo, medtem ko so Saša Lošić in druščina tista prava glasba, resen bend brez botoksa, ki je dal albumu naslov »Smrt fašizmu!« (čeprav so v vsebini samega ploščka le prepotentne pesmi o lepih deklicah) ter je leta dolgo ustvarjal trdo, kompleksno diskografijo. V resnici je slednji že samo objektivno gledano bolj skomercializiran, saj se njihovi trije stihi v povsem nespremenjeni obliki nadaljujejo čez cel komad (samo ena kitica z eno rimo in en refren z eno rimo, ki se skozi pesem izmenjujeta – to je njihovo geslo, brez heca, poslušajte katerikoli komad), kar pomeni, da lahko vsak Slovenec s pol litra cvička v riti že po tretjini pesmi pritegne zraven povsem neznanega komada, kot da bi ga poznal od rojstva.                                                                                                                                                                              Če gojiš držo resnega družbenokritičnega,  antifa benda s sivimi baretkami in jazz kitaro, potem bi te moralo biti res sram, če sta tvoja največja hita nesrečno zaljubljeni ter posledično okajeni »Bolje biti pijan nego star« ter samo okajeni »Mi smo pijane budale«; Lepa Brena ima vsaj par antikapitalističnih komadov (»Čik pogodi«, »Mile voli disko«) ter priznava, da je skomercializirana, vendar ne toliko, da bi njeni komadi vsebovali le dve rimi (hmm, le zakaj ima »alternativni« Plavi Orkestar dandanašnji več oboževalcev kot ona?); in prav to je problem samovpovzdigovanja rocka, ki tako zmoti – ta nevzdržna, neopažena, vsesplošna hipokrizija ter povsem neutemeljeno prepričanje o lastni superiornosti.

Nedavno sem bila tudi na koncertu Majk in Partibrejkersov v Cvetličarni – fantje so tipični rockerji bivše juge, visoko cenjeni med glasbenimi kritiki, pa vendar nisem sama opazila nobenih presežkov na njihovem nastopu; kitarist ni niti enkrat resno zašvical ter je le zdolgočaseno premikal roko iz C dura na A mol, pevec pa se ni niti za ped odmaknil od svojega restriktivnega koda, dodatno obogatenega z mnogimi sočnimi kletvicami in kljub vidni ekstazi vseh rokerjev v dvorani nisem niti opazila prehodov med komadi. No, saj ne rečem, ljudje so uživali, pa vendar se niso v ničemer razlikovali od večera v tipičnem diskaču – pili so alkohol, flirtali z nasprotnim spolom, uživali v preprosti metrumski sestavi glasbe ter si prižigali cigarete zakonu navkljub. Prav nobenega indica nisem našla, zakaj bi bil njihov večer ter oni sami večvredni. In prav tu leži problem, kajti vedli so se, kot da so superiorni; čeprav naj bi bili vsi prisotni na rock koncertu leta (tudi Franci Kek, recimo) res odprti in »boljši« od drugih delov družbe, so se izkazali za nestrpne in subkulturno veliko bolj omejene od marsikaterih ljubiteljev ansambla Atomik Harmonik – par najbolj gorečih rockerjev sem po koncertu povprašala, zakaj je rock boljši od popa, a so že po pogledih sodeč so vsi intervjujanci svojih gojzarjih ter ledrjaknah v meni najbrž videli heretičarko, nevernico, glupnico v roza puloverju, ki ne razume, kaj »prava« glasba zares je. Ne trdim, da vem; a poskušam razumeti, čeprav vedno znova ugotavljam, da mi nihče ni pripravljen argumentirano obrazložiti svojega prepričanja. Vse skupaj res spominja na vpraševanje verskih stališč posameznika, kjer namesto filozofske debate večinoma treščiš ob hudo užaljenost in defenzivno pozo. Kadarkoli koga povprašam, zakaj je rock boljši od popa, naletim na jezno ponavljanje aksiomov tipa »ker je pač boljši!«. Pač je.

Problem se seveda nahaja v tem, da je umetnost dandanašnji tretirana kot povsem nedotakljiva in najabstraktnejša družboslovna veda (čeprav se jo dejansko da zelo dobro secirati in razložiti z vidika matematike, biologije, psihologije, inovativnosti), kar je v današnji (povsem paranoični) politični, verski ter v zadnjem času tudi umetniški korektnosti povzročilo, da se ne vprašuje tovrstnih preferenc posameznika. S takšnim odnosom do vseh naštetih področjih družba ne le strmi k stagnaciji, temveč kar k popolnemu nazadovanju; kaj se je zgodilo z  zagovarjanjem lastnega mnenja, razmišljujočega odnosa do lastnih vzgibov, retoriko in introspekcijo? Našteto namreč niso mehanizmi, ki bi vodili k tretji svetovni vojni in konstantni tenziji med družbenimi skupinami, ampak so dejansko vzvodi, ki omogočajo napredek, kar nam zelo jasno pokaže kakšna, hm, antična Grčija. Ampak smo, kjer smo. In seveda, v takšnem svetu še pri tistih treh neargumentiranih javnih političnih/verskih/umetniških debatah letno zmagajo najbolj glasni in najbolj napadalni - osebno ne poznam nobenega rockerja, ki ne bi imel vsake pol ure potrebe po tem, da zagruli znani vzklik »pop je navadno sranje«; iz kje izvira ta nenehna potreba po samopotrditvi, če ne iz tistega starega človeškega, črvivo skeptičnega, a vendar globoko podzavestnega zavedanja, da »ta vera morda le ni tista prava«; da ta izbira ni nič boljša od drugih, nič bolj overjena, nič bolj plemenita. V takšnem primeru je z dogmami o lastni superiornosti prežeta nestrpnost nemara res pravi korak k zadovoljnemu življenju ter samouresničitvi skupaj s svojo čredo.  Če nadereš celotno družbo ter se postaviš nadnjo, te zna celo ubogati ter predvsem – nikoli več vpraševati. Zveni kar malce preveč znano.