PREDLOG: ENOTNE POKOJNINE

 “Najnižja pokojninska osnova za tiste pokojnine, ki so uveljavljene letos, znaša 758 evrov, najvišja pokojninska osnova pa 3034 evrov, je na današnji seji sklenil Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Najnižja pokojnina znaša od začetka letošnjega leta 197 evrov, so sklenili.” – Delo, 28.05.2013

Marsikateri starejši živijo globoko pod dostojanstvenim nivojem; veliko jih mora po dnevni obrok na Karitas, ne morejo več finančno pomagati otrokom in vnukom, domovi za starejše pa so čedalje bolj prazni, saj si jih marsikdo ne more več privoščiti. Po drugi strani tudi čedalje več mlajših težje shaja in v svojem težkem položaju posledično očitajo upokojencem, da jih je večna vseprisotnost Desusa v vladah rešila pred enakovrednim nošenjem bremena krize (ki že tako ali tako ni nekaj, za kar bi bili kateri koli od teh dveh družbenih skupin krivi), zato naj bi se to v večji meri preneslo v delovno aktivno prebivalstvo. Na tem ni nič novega, nič presenetljivega – medgeneracijska toleranca dosega dno, saj so tako upokojenci kot mladi brezposelni diplomanti za nastalo situacijo bolj kot ne prenašajo odgovornost drug na drugega, čeprav bi bilo potrebno prave krivce poiskati povsem drugje.

Kot  je jasno razvidno iz uvodnega citata in tudi splošno znano vsem pri nas, je dihotomija med najnižjo in najvišjo pokojnino ogromna. Uveljavila se je vsesplošna doktrina, da se ljudi tako iz nižjega kot iz višjega razreda ne sme porivati v šok, kjer bi v pokoju prejemali čudaško vsoto denarja, ki jim ne bi bila vsaj rahlo znana. Zato nekateri živijo v pokoju dobro, si lahko privoščijo varovano stanovanje ter hodijo na redne počitnice, drugi pa komaj shajajo - zdi se, kot da je država pozabila, kaj pokojnina sploh je, oz. bi morala biti; ko posameznik ni več sposoben opravljati dela, je prejemnik denarja za dostojno starost (in preprečevanje socialnih problemov); s tem, ko je vključen v ta socialni program. Pa vendar, socialna pomoč v vseh drugih primerih deluje egalitarno - pri zdravstvenem prispevku se zneski plačila posameznikov glede na plačni razred zelo razhajajo, vendar smo na koncu vsi deležni enake pomoči. Tudi pri evropskih kohezijskih skladih (huh, že ime pove vse) gre skoraj za moderni socializem. Zakaj torej ima Slovenija, po ustavi samodeklarirana socialna država, tak problem pri vzpostavitvi bolj filantropskega pokojninskega sistema?

Uvedba enotnih pokojnin bi (kljub socialističnemu prizvoku) rešila kar nekaj težav. Tovrstna ureditev seveda ne bi pomenila, da bi bivši predsedniki naenkrat hodili k Rdečemu križu; le vsem ljudem bi zagotovila dostojanstvo na stara leta, saj bi bila občutno višja kot tiste najnižje sedaj (po svojih skromnih izračunih sem iz števila pokojninskih upravičencev, katerih je 603 583 €, ter povprečnega mesečnega izdatka za pokojnine, ki znaša 401 836,3 €, prišla do enotne pokojnine, ki bi mesečno bruto znašala cca. 700 €. Vir: zpiz), zvišala pa bi se seveda na račun znižanja najvišjih pokojnin. Kot kriterij za višanje ali nižanje te pokojnine bi se lahko upoštevala le in izključno delovna doba; tako bi bolje nagradili le tiste, ki so več časa delali. Z enotno pokojnino bi lahko tudi več starejših finančno pomagalo svojim otrokom in vnukom, kar bi omogočilo več medgeneracijske strpnosti in solidarnosti. Tako bi predvsem zagotovili, da bi imeli vsi brezskrbno starost, večjo možnost bivanja v domu za starejše, mlajši pa bi postali tudi bolj razumevajoči do situacije, v kateri smo se trenutno znašli vsi skupaj in jo moramo skupaj tudi prebrosti. In še enkrat ponavljam; nihče nam ne bi preprečeval, da si tekom delovne dobe ne bi sami privarčevali dovolj za razkošno starost - s tem sistemom bi le preprečili človečnostni propad naše družbe; družbe, ki bi morala v času krize še toliko biti ponosna in paziti na ohranjanje dostojanstva prav vseh, še najbolj pa tistih najranljivejših družbenih skupin.